Normandija in Bretanija z avtom v šestnajstih dneh

Po družinskem obisku Pariza dobrih štirinajst let nazaj, se Francija nikoli več ni znašla na najinem spisku želja. Pa je tako naneslo, da naju je prijatelj (Rudi, se spomniš? 🙂 ) enkrat mimogrede pobaral, ali naju Normandija pa nič ne mika. Da je baje lepo, je dodal. No, pa sem šla malo raziskat. In to, kar sem odkrila, je navdušilo najprej mene in potem ni bilo treba veliko, da se je tega navdušenja nalezel še moj možiček. On tako ali tako, čim mu omeniš nekaj na severu, kjer se ne pričakuje vročine, zastriže z ušesi in se ekspresno hitro strinja, da si jaz ne bi slučajno premislila… 🙂 In tako je bila odločitev za letošnjo prvo polovico dopusta sprejeta! Le da sva Normandiji dodala še Bretanijo, da ne bi bila prehitro nazaj. 🙂 

Kratek povzetek potovanja…

Ker je vožnja v Normandijo dolga, povratek iz Bretanije pa prav tako, sva obakrat naredila postanek. Tja grede v Alzaciji (več o tem…), nazaj grede v Chamonixu.

V Normandiji sva obiskala tri glavne znamenitosti: čudovite bele klife v bližini mesteca Etretat (več o tem…), obalo izkrcanja (več o tem…) in slavni Mont Saint Michel (več o tem…).

Za Bretanijo sva si vzela več časa. Dan potem, ko sva se najedla ostrig v pristaniškem mestecu Cancale (več o tem…), sva si ogledala enega najlepše ohranjenih bretonskih srednjeveških mest Dinan (več o tem…). Osmi dan potovanja je postregel z vremensko motnjo, ki je k sreči hitro minila in sva dan potem nadoknadila vse, kar sva dan poprej »zamudila«. Zapeljala sva se malo nazaj in si dopoldne najprej ogledala znano in nadvse prikupno in fotogenično »hiško med dvema skalama« (Maison du Gouffre de Plougrescant), nato pa sva se sprehodila še po dveh znanih in nadvse priljubljenih plažah »Plage de Trestrignel« in »Plage de Trestraou«. Obe sta lepi, a si gnečo na njima v top sezoni komaj upam predstavljati. Popoldanski pohod vzdolž Côte de Granit Rose je bil »zvezda« tistega dne (več o tem…).

Potovanje »na konec sveta«, na najzahodnejši del Bretanije in celinske Francije obenem, je bilo tisto, kar sva najbolj z zanimanjem pričakovala. Polotok Crozon z rtom Pointe de Pen-Hir je bil lep uvod v raziskovanje tega območja, srednjeveška vasica Locronan je dragulj, kateremu se nisva želela odreči, rta Pointe du Van in Pointe du Raz pa sta naju navdušila s čudovito cvetočo pokrajino in neskončno mrežo pohodniških poti (več o tem…).

Dvodnevni postanek v mestecu Concarneau je postregel z nekaj kulinaričnimi presežki, izlet z ladjo na Glenansko otočje (več o tem…) pa naju je naravnost napolnil z energijo, ki sva jo potrebovala za dolgo pot nazaj domov.

Zadnji dan v Bretaniji sva izkoristila za obisk polotoka Quiberon, znamenitih megalitov v kraju Carnac in še enega luštnega srednjeveškega mesteca Vannes, v katerem sva tudi prespala.

Postanek v Chamonixu na povratku sva odlično izkoristila (več o tem…) in se šestnajsti dan potovanja polna prekrasnih vtisov vrnila domov.

Nekaj številčnih podatkov in statistike…

Na poti sva bila skupaj 16 dni, od srede, 22. maja, do četrtka, 6. junija 2024. Prevozila sva nekaj manj kot 4.800 km. Vseh 15 nočitev sva si prek sistema Booking rezervirala vnaprej. V povprečju sva za eno plačala okroglih 100 evrov, od tega sva pri šestih v ceno imela vključen tudi zares izjemno bogat zajtrk. Najcenejši sta bili prvi dve nočitvi v Alzaciji, za eno sva odštela 68 evrov, najdražji dve pa ob južni obali Bretanije, tik ob morju s pogledom nanj v mestu Concarneau, ki sta skupaj stali skoraj 300 evrov. Prav toliko je znašal strošek vseh cestnin, od tega je največji posamičen delež »prevzela« cena predora pod Mont Blancom, dobrih 54 evrov. Kuhala nisva, vsak dan sva nekje zunaj jedla pozno kosilo ali zgodnjo večerjo. Oboževala sva njihove slane palačinke z raznovrstnimi nadevi in teh sva pojedla zares veliko. Tak obrok naju je skupaj s pijačo stal od 30 do 40 evrov. Kadar sva si, predvsem kje ob obali, privoščila kaj morskega, se je znesek približno podvojil. 

Kratek povzetek vtisov…

Pestrost destinacije je tisto, kar pri nama šteje, ko se odločava, kam bi šla. Spet sva izbrala tako, da sva dobila »all inclusive«: vinorodno gričevje, srednjeveška mesteca, slikovito obalo, lepe plaže in na koncu, »za piko na i« še veličastne Alpe.  

Izbrani čas potovanja je bil odličen. Ker sva obiskala kar nekaj krajev, ki so v top sezoni baje zelooo oblegani, sva se na pot namesto sredi junija, kot to storiva običajno, odpravila že v drugi polovici maja. Še dobro, da sva se! Da se bliža glavna turistična sezona je že bilo čutiti, a kakšne neznosne gneče še ni bilo in vse vstopnice, ki sva jih želela, sva še lahko kupila kar na licu mesta ali na predvečer. V glavni sezoni si je baje določene oglede ali izlete potrebno rezervirati nekaj dni vnaprej.   

Vreme nama je izredno služilo! Na pot sem šla nekako v strahu, da bo potovanje minilo v večinoma oblačnem, precej deževnem in hladnem vremenu. No, bilo je ravno nasprotno. Dež je motil najine načrte samo en dan, vse ostale dni je vreme nadvse sodelovalo. Temperature so bile prijetne, ravno pravšnje za potovanje in pohajanje naokoli, edino to je bilo, da je običajno ob obali kar močno pihalo, ampak zato pa obstajajo vetrovke, mar ne? 🙂

Francoska kulinarika je potovanju dodala svoj čar. Poleg tega, da sva si tu in tam privoščila kakšno morsko specialiteto, sva kot že zgoraj omenjeno, največ pojedla njihovih slanih palačink iz ajdove moke – galettes.  Raznolikost nadevov je neizmerna in res bi se težko odločila, kateri mi je bil najljubši. Morda tisti, s kozjim sirom, medom in karamelizirano čebulo. Zraven sva običajno pila njihov »cider«. Po prvem okušanju se mi je zdel kot en radler z okusom jabolka. Všeč mi je bil, ker ni bil preveč sladek in zelo rahlo gaziran. No, kasneje sem izvedela, da je to v bistvu njihovo »jabolčno vino«. Krasna pijača, z malo alkohola, ki se dobro poda tudi k marsikateri slani jedi.     

Francija se nama je prikupila. Še posebej njeno podeželje in zakotni kotički. Kot sem rekla na začetku, nikoli prej ni bila na seznamu najinih želja, zdaj pa se je tja nekako ugnezdila in čaka na ponoven obisk… 🙂