Ženska. Odrasla. V najlepših letih. Od vedno in še kar. Ne sanja se mi namreč, kaj bi lahko bila grda leta in ne spomnim se, da bi kdaj bila tam. Ponosna mami ene gimnazijke in ene brucke na faksu. Soproga enemu gospodiču, ki ga imam najraje na svetu.
Zaljubljena v vse, kar je lepega. Še najbolj v naravo. Še najbolj od vsega v naravi v gore. Ne nujno najvišje, skoraj nujno pa čim bolj samotne.
Že zdavnaj osvobojena skrbi “kaj bodo pa ljudje rekli…”. Optimistka, ki jo skozi življenje spremlja prepričanje, da so vse stvari, ki se zgodijo, za nekaj dobre in da ko se ena vrata zapro, se odpro druga. Malo (pravzaprav ne malo, ampak kar zelo, zelo) nestrpna do tistih, ki kar povprek obsojajo vsakogar, ki misli, dela in govori drugače, kot oni mislijo, da je prav. Živi in pusti živeti. To je misel, ki mi je všeč. In ki jo živim…
Bil je trenutek v življenju (no, bilo jih je več, ampak eden je bil prelomen in sem si ga najbolj zapomnila), ko sem se spraševala, kako bo moja odločitev, če jo sprejmem, vplivala na moj lajf čez deset, dvajset, trideset, petdeset let… Misli so se kresale in mi jemale spanec. Po eni strani me je bilo strah prihodnosti, po drugi strani ni bilo nikogar, ki bi mi zagotovil, da mi bo enkrat bolje, če se odločim drugače. Takrat sem se odločila za »živeti za danes«. Ker za jutri itak nisem vedela kaj bo, kaj šele za pojutrišnjem…
Če bi lahko kaj spremenila v življenju… ne bi spremenila čisto nič…