Osmi dan potovanja. Delava kratek premik iz Pontorsona proti najsevernejšemu delu bretonske obale, kjer si želiva obiskati slikovito obalo Côte de Granit Rose. Ocenila sva, da bova za to imela en dan več kot dovolj časa, pa še nama ga bo ostalo za raziskovanje okolice. A ko sva na koncu delala rezervacije nastanitev, je bilo, kot da bi nama nekdo od tam gor iz vesolja prišepnil, dajta no, ne hitita tako, vzemita si raje dva dni, kaj če bo morda vmes en dan slabo vreme, te obale pač nočeta zamuditi, a ne, da ne? 🙂 No, še dobro, da sva »ubogala«. 🙂 Kajti tako, kot sva v Pontorson prišla, sva tudi odšla, v dežju. Ampak ker sva vedela, da imava dan rezerve, naju sploh ni motilo. Še posebej ne, ker je napoved kazala, da se bo ta najin rezervni dan, torej naslednji, kopal v soncu od jutra do večera. In se je res… 🙂
Côte de Granit Rose (ang. The Pink Granite Coast) je trideset kilometrov dolg odsek skalnate obale, neverjetno rožnate barve. Razgibana obala iz rožnatega granita, ki jo je izklesalo morje in oblikoval veter, je pravi raj za pohodnike. Vzdolž nje namreč poteka GR34 – Sentier des douaniers – pot carinikov, ki se sicer vije vzdolž celotne obale Bretanije in je dolga več kot dva tisoč kilometrov. Midva sva prehodila nekaj najbolj atraktivnih kilometrov med plažo Trestraou (Plage de Trestraou) in pristaniščem Ploumanac’h (Port de Ploumanac’h). Na tem odseku je videti prav neverjetne, impozantne skalne formacije, nekatere so zaradi svojih izjemno zanimivih oblik celo dobile »imena«, npr. Napoleonov klobuk, slikarska paleta, rakove klešče, kup palačink in še mnogo drugih. Nekje sem prebrala, da je moč kupiti celo vodič in potem z njegovo pomočjo iskati te najbolj znane oblike. No, midva ga nisva imela, niti želje ne, da bi ga imela, raje sva kolovratila med temi zanimivimi skalami malo po svoje in dala najini domišljiji, na kaj naju spominjajo, prosto pot.
Najbolj impozantna točka na najini poti je bil zagotovo svetilnik Phare de Men Ruz, ki ga je, tako kot celotno obalo nasploh, najlepše obiskati v poznem popoldnevu ali proti večeru, ko svetloba zahajajočega sonca še nekajkrat bolj poudari rožnate odtenke granitnih skal, ki v tem času zares čudovito žarijo.
Samo še droben namig: če se vam ne hodi kaj veliko, če vam to med potovanjem časovno ne znese ali tega ne zmorete, ni nujno, da ste za tole lepoto povsem prikrajšani. Tudi v neposredni bližini svetilnika je eno od parkirišč, od koder je do obale le nekaj minut peš. Obljubiva, da vam ne bo žal! 🙂
