Po koncu obiska delte Donave smo se tako rekoč začeli vračati nazaj proti domu. Ampak pot oziroma vožnja je bila še zelooo dolga, zato je bilo več kot dobrodošlo to, da smo vmes imeli razloge za delanje postankov.
Moram priznati, da samostani in cerkve niso ravno »number one« na listi naših priljubljenih točk, ki si jih na potovanjih želimo ogledati, a če so nekaj tako posebnega in edinstvenega, kot so poslikani samostani v pokrajini Bukovina na severovzhodu Romunije, pač naredimo izjemo. Ni druge. In ne, to da se jim reče »poslikani« (v angleščini »painted monasteries«) ni pretiravanje ali marketinška vaba za turiste. Takoj, ko jih človek zagleda, mu je jasno, zakaj se jih je prijelo to ime.
Poslikani niso le znotraj, pač pa freske, ki v glavnem izvirajo iz 15. in 16. stoletja, krasijo tudi njihove zunanje stene. In ravno poslikane zunanjosti, ki so za povrhu vsega izjemno ohranjene, so jih naredile tako unikatne in posebne, da jih je osem od njih Unesco uvrstil na svoj seznam svetovne kulturne dediščine. Mi smo si ogledali dva od njih – Humor in Voronet. Prvega se drži sloves, da je bil eden prvih z zunanjo poslikavo v Bukovini, drugega pa prestižna oznaka, da je najslikovitejši od vseh. Njegova najbolj znamenita je zunanja freska »Poslednja sodba«. Zaradi izjemno lepih poslikav mu pravijo kar Sikstinska kapela vzhodne Evrope oziroma karpatska Sikstinska kapela.
Samostani so očitno s strani turistov precej obiskani. Voronet še posebej. In domačini so na turiste pripravljeni. V primeru Voroneta še posebej! Od parkirišča pa do samostana smo se sprehodili skozi pravi »špalir« velikega števila stojnic s spominki. A namesto kitajskega kiča so hvala bogu z njih viseli izdelki lokalnih obrti in običajev: vezena oblačila, pisane preproge, pobarvani pirhi… Izdelovanje pisanic je nasploh ena najbolj znanih tradicij v pokrajini. O tem je v vasi Vama urejen celo muzej, a smo bili za ogled žal prepozni.
Čeprav vsi viri navajajo, da je najbolj tradicionalna romunska pokrajina Maramures, kamor smo se podali naslednji dan, pa se je nam Bukovina zdela bližje tej oceni. Morda tudi zato, ker smo v njej za povrh vsega tudi spali »tradicionalno«. Casa Lia je bila tisti dan naše prenočišče. To je več kot 115 let stara a čudovito obnovljena hiša, ki bi mirno lahko bila nekakšen mali muzej. Lastnica Veronica naredi prav vse, da bi se njeni gostje v hiši počutili kot doma. Začenši s tem, da ti v veži najprej »postreže« s copati in te povabi, da se preobuješ. Menda marsikdo ob tem debelo pogleda, a vam povem, da ima ženska prav. Že to, da po hiši hodiš v copatih in ne v čevljih, občutek domačnosti močno poveča. No, po tem začetnem »ritualu« je prišla na vrsto še tiste vrste domačnost, ki jo zaznavajo brbončice – pokušanje dobrodošlice – samih domačih dobrot v trdnem in tekočem agregatnem stanju in prijeten »klepet«. Se sprašujete, zakaj sem »klepet« dala v narekovaje? Jah, zato pač, ker Veronica ne govori čisto nič angleško, nam pa tudi ta druga in še ta tretja merica palinke ni pomagala, da bi se nam jezik razvezal »po romunsko«. In ko so nas od vnetega »klepetanja« že malo roke bolele, smo končno pogruntali, da pogovor najlepše »teče«, če mi govorimo kar lepo počasi slovensko, ona pa rusko. Ne boste verjeli, ampak prav super nam je šlo… 🙂
In ko smo naslednje jutro po dolini reke Bistrite potovali proti Maramuresu, se nam je zdelo, kot da sedimo v enem časovnem stroju, ki nas je vrnil stoletja nazaj. Tradicionalne vasi z lepimi, z živobarvnimi ornamenti okrašenimi hišami, so se zdele kot iz pravljice in zgolj cesta, katere del je čisto na novo asfaltiran, njen drugi del pa je v fazi obnove, nam je dala vedeti, da tudi ti kraji počasi, a vztrajno lovijo korak s časom…
Nam se je zdela Bukovina bogata pokrajina. Ne seveda po gospodarski razvitosti, pač pa po svoji umetnostni in kulturni dediščini in po njenih prebivalcih. Predvsem po njihovi gostoljubnosti in ustvarjalnosti, s pomočjo katere večino tamkajšnjih običajev in tradicionalnih obrti ohranjajo žive.
P.S. Bukovine ne iščite na zemljevidu, ker je ne boste našli. To je zgodovinsko ime pokrajine, ki pa je sicer še kako v rabi tudi dandanašnji…
2 komentarja
Noro lep dopust. Uživali ste vi in uživam tudi jaz, ob tvojih potopisih..
Hvala Majda. Meni so države, ki premorejo toliko raznolikosti, zakon! V Romuniji sem velikokrat pomislila na to, da me pravzaprav spominja na Slovenijo. Edino od hribov do morja je tam “malo” več kilometrov kot pri nas… 🙂