Dolomiti – Tre Cime di Lavaredo in pot okoli njih

Sva se na pot odpravila tako, kot nama ni v navadi. Predvsem meni ne. Na horuk. Brez plana. Kar jaz tako zelo sovražim. Prav ne maram, da je ura že pozna, midva pa sicer veva, da bova naslednji dan nekam šla, ampak nisva še nič odločena, kam. Tokrat sem presenetila še samo sebe. Takole nekako sem začela pogovor oni dan okrog osmih zvečer, ko sva končno prišla domov in naredila še zadnjo »kljukico« na dolgi »to do« listi, samo zato, da bova lahko v miru za potep izkoristila kakšnega (kaj pa če bi kar dva? 😉 🙂 ) od prihajajočih lepih oktobrskih dni: »Ej, lubi, kaj pa če bi midva jutri pičla v Dolomite? Tako, za dva, tri dni?« Sledili so trenutki tišine. Nekam dolgi. »Kaj je zdaj to? Me ni slišal ali se mu zdi, da nisem resna?« sem gruntala. Ampak zdelo se mi je, da premišljuje. Potem je najprej vprašal, kako to mislim. In kam točno bi šla. Ker Dolomiti so ja veliki in ne moreš iti kar nekam. Jaz pa sem rekla, da ravno zato, ker so Dolomiti tako veliki, ni bojazni, da tam dva dni ne bi imela kaj početi in da je vožnja tako dolga, da se bova že vmes zmenila kako in kaj. Potem se je vse odvilo kot v hitrem posnetku. V desetih minutah sva imela rezervirano sobo v hotelu (in to brez da bi jaz prej pregledala in primerjala vsaj dvajset različnih ponudb in prebrala nekaj strani komentarjev gostov), v naslednjih petih sem na kup zložila vodničke in printe in izrezke in zemljevide o Dolomitih, ki jih že leta zbirava in kupujeva na zalogo, ker si pač že leta želiva tja še kako drugače, kot pozimi s smučmi, v naslednje slabe pol ure je bilo spakirano vse, kar nama je na hitro prišlo na misel, da bova morda rabila in to brez da bi jaz prej naredila seznam, ki je drugače po moje nujno potreben, če nočeš kaj pozabiti! In naslednji dan zjutraj ob sedmih sva se odpeljala. In to brez urnika, kdaj točno morava kje biti, brez da bi vedela, kaj točno bova tisti dan počela, brez gruntanja, kaj pa če vreme ne bo ravno tako, kot naj bi po napovedih bilo, brez… skratka, brez načrta. Pa res si moram čestitat, no. Jaz »zaprisežena« devica, ki vedno vse načrtuje in stokrat preveri in še vedno bolj ali manj živi »na zihr« (čeprav se trudi, da ne bi in ji to sem pa tja celo že uspe), sem takole »nesplanirana« šla od doma in to za več kot en dan… 🙂

Med približno štiriurno vožnjo sva naštudirala, da nama bo ostalo ravno toliko dneva, da si bova za začetek brez hitenja privoščila klasiko vseh (turističnih) klasik v Dolomitih – krožno pot okrog Tre Cime di Lavaredo. Izhodišče je koča – Rifugio Auronzo (2320 m), do kamor pripelje lepo speljana, asfaltirana, plačljiva gorska cesta. Za vožnjo po njej je za osebni avto potrebno odšteti 25 eurov. Za vse, ki ste si ali si boste tole dali na »spisek želja« za enkrat poleti, naj opozorim, da je tu menda v času glavne sezone neznosna gneča. Slišala sem, da niso redki dnevi, ko začnejo celo zapirati cesto, ker so parkirišča na vrhu polna in da ljudje okoli vrhov hodijo v strnjeni koloni. Nekateri, ki so to doživeli, so izkušnjo opisali kot pravo nočno moro. Če se želite temu izogniti, potem si za obisk raje izberite kak lep jesenski dan ali pa zgodnje poletnega.

Naredila sva krog v nasprotni smeri urinih kazalcev. Začela sva po poti 101, ki preči ob vznožju južnih sten proti vzhodu in se vzpne na sedlo Forcella Lavaredo, 2454 m od koder se nam Tre Cime prvič na ogled postavijo s svojo veličastno severno podobo. Pot naju je v nadaljevanju prek melišč pod Monte Paternom pripeljala do koče Rifugio A. Locatelli / Dreizinnen Hütte, 2405 m od koder se odpre najbolj klasičen in največkrat fotografiran pogled na Tre Cime. Koča je seveda v tem času že zaprta, sta pa pod njo vse dni v letu »odprti« za ogled dve krasni, idilični jezerci Laghi dei Piani. Do tu ste videli vse, kar si običajno turisti želijo videti in fotografirati v zvezi s tem dolomitskim fenomenom in se lahko vrnete po isti poti nazaj. Bolj mikaven je seveda povratek, s katerim Tre Cime obkrožimo in jih doživimo s prav vseh strani. Pot resnično ni tehnično zahtevna. Še največ sape vzame vzpon na sedlo Forcella del Col di Mezzo, potem, ko s sestopom v dno travnate kotline Pian da Rin / Rienzboden izgubimo približno dvesto višinskih metrov. Hribovci za celoten krog rečejo, da je lep sprehod, kak turist, nevajen hoje po visokogorju, bi ga nemara označil za malo napornega, a gotovo vrednega vsakega koraka. Kljub temu, da je pot bolj kot planinski, večinoma podobna makadamski »avtocesti« je dobra obutev priporočljiva. Za podroben opis in več informacij o celotnem področju vzemite v roke vodnik Dolomiti – sanjske gore Andreja Mašere ali si preberite prispevek v rubriki »Z nami na pot« v novembrski številki Planinskega vestnika iz leta 2010.

Zanimivi so časi, ki so navedeni za to krožno pot. V Planinskem vestniku piše »od treh ur navzgor«. Mašera pravi, da »celoten obhod lahko opravimo v dobrih treh urah, a bolj verjetno je, da bomo to edinstveno visokogorsko potovanje raztegnili na ves dan«. No, midva sva ga na šest ur 🙂 … vključno seveda z neskončnim številom foto postankov, z opazovanjem dveh plezalcev v znamenitem Rumenem razu (Spigolo Giallo) Cime Piccole, z ležanjem v travi z razgledom na Tre Cime in s tem, da sva z zemljevidom v roki opazovala širne razglede, ki se odpirajo s poti in ugotavljala imena vrhov in se menila, kam vse bova šla enkrat prihodnjič… ker tole je bil šele en čudovit uvod v najino spoznavanje z Dolomiti… Se nadaljuje… 🙂