Deseti dan potovanja. S severne obale Bretanije sva se »preselila« na zahodno, v departma Finistère, ki ni le najzahodnejši v Bretaniji, pač pa v celotni celinski Franciji. Njegovo ime izhaja iz latinskega Finis Terræ, kar pomeni »konec zemlje«. Za potepanje po čudovitih rtih in zalivih zahodne obale sva načrtovala dva dni in še dobro, da sva. Če rad hodiš in v tem uživaš, imaš tam kaj početi.
Najprej sva se zapeljala na polotok Crozon ter peš raziskovala njegov rt Pointe de Pen-Hir in okolico. Na polotoku je še precej ostankov vojne, ampak najino pozornost so tokrat kradli mogočni klifi, penasti valovi, ki so butali ob njih, plezalci, ki so premagovali njihove strme stene in prekrasni razgledi.
Čeprav sva bila odločena, da se bova večinoma držala obale, sva vseeno naredila eno izjemo in popoldne prvega dne obiskala slikovito srednjeveško vasico Locronan, ki je na seznamu »najlepših vasi Francije«. Kako jo opisati? Očarljiva, privlačna, simpatična, čudovito ohranjena! Osrednji trg obdajajo »bogate« renesančne stavbe. So spomin na čase blaginje, ki jih je vasi prineslo pridelovanje konoplje in tkanje blaga za jadra.
Naslednji dan naju je spet neslo na obalo. Dva rta sta bila v igri, da ju obiščeva: Pointe du Van in nekoliko južnejši Pointe du Raz, ki predstavlja najzahodnejšo točko celinske Francije. Na spletu sva našla številna nasprotujoča si mnenja, kateri je lepši in bolj všečen, zato sva obiskala kar oba. 🙂 Nisva si sicer vzela toliko časa, da bi ju povezala s peš hojo prek slikovitega zaliva Baie des Trepasses, ki leži med njima, sva pa kljub temu prečesala lep kos enega in drugega po zares krasnih pohodnih poteh, s katerimi sta prepredena. Najino priporočilo? Odvisno od tega, kaj iščete in kaj vam je všeč. Pointe du Van je samotnejši, razen parkirnega prostora s sanitarijami na njem ne boste našli nobene turistične infrastrukture. Raj za tiste, ki ljubijo bolj samotne poti. Tudi obala se nama je zdela privlačnejša, bolj razgibana in bolj atraktivna. Očesu in foto objektivu bolj všečna. Pointe du Raz je s strani turistov mnogo bolj oblegan. Posebej privlačen je za tiste, ki jim je pomembno, da je destinacija v nekem oziru »naj«, v tem primeru torej najbolj zahodna, do koder je v Franciji možno po kopnem. Bila sva vesela, da sva najprej stopila v turistično informativni center, kjer sva dobila prijazen namig, kod naj vzameva pot pod noge, da bo doživetje poti do samega rta bolj »pohodniško« in ne toliko »avtocestno« in na koncu sva bila s krožno potjo, ki nama je bila priporočena, zelo zadovoljna.
V departmaju Finistere sva ostala še ves naslednji dan, le da v njegovem južnem delu. Ampak to je posebna zgodba, o kateri bo govora v naslednjem prispevku… 🙂
2 komentarja
Kako lepo potepanje po obali zahodne Francijile, zgodba ki te kar potegne med čudovite fotografije na” koncu sveta”
Hvala Metod, res je bilo super… 🙂