Split – več kot le trajektna luka

Službenih poti ne obožujem ravno. A če se pokaže priložnost, da jih opravim v dvoje in še posebej, če me peljejo v kraje, ki jih slabo ali skoraj nič ne poznam, bi lahko rekla, da se jih celo razveselim. Tako nekako je bilo s potjo v Split konec januarja.

Saj ne, da v Splitu še nikoli ne bi bila, a vsi »obiski« doslej so pomenili zgolj »pofočkanje« v luki in odhod s trajektom na ta ali oni dalmatinski otok. Tokrat sem si čisto prvič končno tudi za to drugo največje mesto na Hrvaškem ter »prestolnico« Dalmacije vzela čas.  

V Splitu dileme glede tega, kaj je bilo prej »jajce ali kokoš« ni! Zgodba o Splitu namreč obstaja od približno leta 300, ko se je rimski cesar Dioklecijan odločil, da bo na sončnem polotoku zgradil palačo, kjer bo preživel zadnja leta svojega življenja. Se pravi, najprej je bila palača, šele precej kasneje je ob njej oz. okoli nje zraslo mesto Split. In še nekaj moram dodati, da si ne bo še kdo te »palače« predstavljal tako zelo narobe, kot sem si jo jaz. Ne gre za klasično palačo oz. zgradbo, ampak za cel kompleks, ki danes predstavlja zgodovinsko središče Splita. Dioklecijanova palača je brez dvoma eden najbolje ohranjenih spomenikov rimske arhitekture na svetu. Njen pomen je priznal tudi UNESCO, zato je že od l. 1979 vpisana na njegov seznam svetovne dediščine. Tu sva tudi začela najin ogled starega dela mesta.

S trga Peristil, ki je osrednji trg Dioklecijanove palače, sva vstopila v katedralo sv. Duje in se povzpela na njen 57 metrov visok zvonik. Zelo priporočam. Razgled z njega je čudovit in obisku Splita vsekakor doda piko na i.

Sprehodila sva se po splitski Rivi, ki je v prijetno toplem dnevu privabila številne obiskovalce in z nje na kratko zavila najprej na slikovit Trg republike, potem pa še na Marmontovo ulico, na kateri se nisva mogla upreti obisku živahne ribje tržnice.

Pred poznim kosilom sva se povzpela še na Marjan, 178 metrov visok hrib nad mestom, za katerega sem prebrala, da mu pravijo tudi »zelena pljuča Splita«. Prepreden s številnimi lepo urejenimi peš potmi je v pol ure dostopen direktno z Rive. Naju je navdušil. Je imeniten zelen kontrast urbanemu delu Splita in idealen kraj za pobeg pred mestnim vrvežem.

Vesela sva, da sva Splitu dala priložnost. Ali pa on nama. Hvaležna, da sva si ga lahko ogledala izven glavne turistične sezone, v sončnem vremenu in ob ravno takih temperaturah, ki niso bile ne previsoke za pohajanje in ne prenizke za pitje kave na prostem. Le kakšna stopinja je manjkala, da bi se opogumila in skočila v morje. 🙂 Split si res zasluži biti v očeh obiskovalcev več kot zgolj trajektna luka… 🙂