Napoleonika – Promenada nad Tržaškim zalivom

Ne le hribe, tudi morje imava neskončno rada. V poletni gneči in vročini sicer malo manj, toliko raje pa zavijeva proti obali jeseni, spomladi ali pa kar sredi zime. Po zadnji »viharni« turni smuki sva menila, da nama dan pod toplim mediteranskim soncem prav zares pripada in da bo pravzaprav čisto koristno, če bova najina pljučka enkrat za spremembo namesto z mrzlim in rezkim gorskim zrakom predihala z blago morsko sapo…    

Prav lep načrt sva skovala, pa se je že skoraj na začetku zapletlo. Primorsko avtocesto sva lepo prevozila, tudi mejo na Fernetičih sva prečkala brez zapletov, nato pa sva v Trstu – potem, ko sva ob obali za vsak slučaj, da nama ja ne bo treba nič hiteti, plačala parkiranje za kar šest ur – brez uspeha poskušala ujeti znameniti openski tramvaj, ki naj bi naju – tako sva si zamislila – dostavil do Opčin. Ko sva hotela kupiti vozovnici, sva izvedela, da je proga po čelnem trčenju dveh tramvajev 16. avgusta 2016 zaprta in da nihče ne ve, kdaj in ali sploh bo tramvaj ponovno začel voziti. Seveda se nama je povesil nos – najbolj zaradi tega, ker sva bila prikrajšana za eno zanimivo dogodivščino, malo pa tudi zato, ker sva očitno zaman toliko zapravila za parkiranje. Da sva vsaj malo omilila razočaranje, sva si privoščila eno dolgo posedanje ob res dobrem kapučinu na res toplem soncu na glavnem tržaškem trgu… 🙂

Potem sva si rekla, da je vse skupaj najbrž že za nekaj dobro, sedla v avto, se odpeljala do Opčin in pri obelisku začela najin pohod po Napoleonski cesti (Strada Napoleonica) – Napoleoniki “po domače”. Ime izvira iz ljudskega izročila, ki cesto povezuje z Napoleonom in njegovimi četami. A nič od tega ne drži. Cesta se pravilno uradno imenuje Vincentinska cesta / Strada Vincentina – po inženirju Vincentiniju, ki je v 19. stoletju določil njeno traso – povezavo kraške planote s Trstom z začetkom v kraju Prosek / Prosecco. (Namig: pri obelisku je dovoljeno parkirati samo za eno uro, zato je avto bolje pustiti na kakšnem drugem urejenem parkirišču v bližini.)  

Dobre tri kilometre dolga pot je v resnici krasna in zdaj mi je jasno, zakaj je tako zelo priljubljena. Lepo speljana kakšnih tristo metrov nad morjem nudi čudovite razglede na Trst in njegov zaliv, kadar je ozračje dovolj čisto pa celo na Istro in Dolomite. Široka, udobna in blagega naklona je povsem nezahtevna in res primerna tako rekoč za vsakogar. Posebej slikovita postane v zadnjem delu, kjer vodi pod navpičnimi skalnimi stenami. Tu je priljubljeno plezališče s številnimi različno težkimi smermi (najtežje so ocenjene z 8b+) v katerih so se na sončno popoldne preizkušali številni plezalci. Zanimivost, ki vas bo gotovo ustavila vsaj za nekaj minut in vam popestrila izlet.

Da sva naredila krožno pot sva na koncu plezališča za povratek izbrala markirano stezo (CAI št. 12), ki je že bolj planinski poti podobna in ki skozi prijeten borov gozd z nekaj vzponi in spusti mimo krasnega razgledišča Vedetta Italia in svetišča na Vejni pripelje nazaj na izhodišče. Na uro kot ponavadi nisva gledala, a po podatkih, ki sva jih našla na spletu, naj bi za celoten krog bilo potrebnih od tri do štiri ure. Bi rekla, da kar drži…

Predno končam, naj dodam namig za vse, ki si radi tisto najlepše prihranite za konec – morda bi kazalo smer pohoda ravno obrniti in se po razgledni Napoleoniki vračati. Če boste to storili pozno popoldne oziroma proti večeru boste poleg lepih razgledov za nameček lahko občudovali tudi to, kako bo sonce na obzorju potovalo vedno nižje in nižje, dokler ne bo končno »utonilo« v morju… 🙂