Ramsko jezero – prekletstvo ali turistični biser?

Če se le da, si potovanja organizirava tako, da se nama ni treba ravno vsak dan seliti iz kraja v kraj. Bolj nama je všeč, da si najdeva eno lepo »bazo« za dva ali tri dni in od tam delava izlete in raziskujeva okolico. Na letošnji »balkanski turi« v drugi polovici junija je bila obala Ramskega jezera na severu Hercegovine po približno 500 prevoženih kilometrih tista, ki naju je »gostila« prvi dve noči…

Ramsko jezero je nekaj tako zelo lepega, da me je skoraj zaneslo, da bi o njem pisala kot o neizmerni naravni lepoti. Pa ne bi bilo prav. Kajti jezero je umetno, nastalo z zajezitvijo reke Rame leta 1968. Nepredstavljiva odločitev, ki bi jo dandanašnji bržkone ustavila kakšna civilna iniciativa, a tisto takrat so bili pač drugi časi… S tem posegom so poplavili več kot 15 kvadratnih kilometrov veliko območje. Pod vodo se je znašlo 20 naselij z več kot 1100 objekti, že na samem začetku je bilo izseljenih več kot 1700 ljudi, a ker se je izseljevanje še nadaljevalo, je končna številka narasla na skoraj 3000.

Za Ramsko jezero je značilno, da nivo vode precej niha. Največja globina je sicer okoli 95 metrov, a se lahko odvisno od letnega časa in temperatur spreminja tudi za več kot 50 metrov. V času velike suše leta 2011 je nivo vode upadlo na najnižjo raven po svojem nastanku in takrat je bilo na dnu jezera videti ostanke objektov, džamije, pokopališča… Če pobrskate po spletu, boste našli fotografije. Moram priznati, da so se mi te kar malo srhljive podobe nekajkrat prikradle v misli med občudovanjem vsega lepega, kar jezero danes ponuja. Težko si predstavljam, kako boleč je moral biti šele spomin domačina ob pogledu na tisto, kar je tu nekoč, niti ne tako zelo daleč nazaj bilo…  

Za velik del svoje slikovitosti se ima Ramsko jezero zahvaliti številnim malim otokom in polotokom, ki razčlenjujejo njegovo obalo. Najbolj znan je polotok Šćit, na katerem se nahaja frančiškanski samostan, poleg njega pa izjemno lepo urejen etnografski muzej. Obisk priporočava. Nama je sredi največje vročine nudil prijetno hladno zavetje, za povrh pa še zanimiv vpogled v življenje na tem območju nekoč.  

Po vseh fotografijah jezera, ki sva si jih ogledala še pred odhodom, sva vedela, da doživetje njegove lepote ne bo popolno, če ne bova nanj pogledala tudi od zgoraj. Najlepši pogled je z razgledne točke nad vasjo Zahum. Dobrih 15 kilometrov je do tja, cesta je večinoma asfaltirana, a precej ozka. Od konca asfalta je po tabli sodeč še 2,8 kilometra makadama, ki se ga seveda po želji lahko prehodi ali pa kar prevozi.   

Naju je ob obisku Ramskega jezera posebej navdušilo dejstvo, da množičnega turizma tu zaenkrat še ni. Je pa na vsakem koraku opaziti, da se počasi razvija. Če se tako kot midva sprašujete, kako je mogoče, da je tako lep kraj tako malo znan in (zaenkrat še) malo obiskan, naj na kratko povzamem eno razmišljanje, ki sem ga prebrala v nekem zapisu na spletu in ki se zdi logično. To, kar danes imenujejo »hercegovski biser«, je bilo v trenutku nastanka za prebivalce tako rekoč prekletstvo. Ljudje, ki se niso izselili, so potrebovali čas, da so z jezerom lahko zaživeli. Da so nekaj, kar je pol stoletja nazaj zanje pomenilo travmo, končno lahko sprejeli in celo prepoznali kot priložnost. Da so se nekaj, česar ne morejo več spremeniti, končno odločili obrniti sebi v prid. Ne morem si kaj, da ne bi bila iskreno vesela zanje…   

Čeprav sva tisto petkovo dopoldne in še del popoldneva ob jezeru zelo uživala, so nama misli kar naprej uhajale k dogodivščini, ki naju je čakala proti večeru. Neskončno sva se je veselila in si želela, da bi se izšla po načrtih in pričakovanjih. In se je… O tem na blogu čez dan ali dva… 🙂