Odkrivati in raziskovati nove kotičke na potovanjih je vedno lepo in zanimivo in polno pričakovanj. A vsaj meni je skoraj enako prijetno ponovno obiskati kraje, v katerih sem že bila in so mi ob prvem obisku sedli v srce. Kot mi je recimo Sarajevo tri leta nazaj… Tako letos niti pomislila nisem, da bi tokratni obisk Bosne lahko minil brez postanka v bosansko-hercegovski prestolnici. Šla sva prespat v isti hotel kot tri leta nazaj, kosila v isti čevabdžinici ter bosansko kahvo pila in baklavo jedla v istem lokalu kot takrat. Tako domač občutek je bil… Nekaj stvari sva si ogledala ponovno in nekaj kotičkov odkrila na novo. Tako je dan minil v prepletanju novih vtisov in spominov na prvi obisk…
Se mi zdi, da obiska Sarajeva ne moreš začeti drugje, pa če si tu prvič, ali drugič ali desetič, kot na Baščaršiji, v starem trgovskem in kulturnem centru na severni obali reke Miljacke. Zaradi požara, ki je mesto zajel v 19. stoletju, je manjša kar za polovico, a še vedno dovolj velika, da je tam kaj početi in kaj videti…
Žal so dandanes »znamenitosti« Sarajeva tudi stvari, ki to nikoli ne bi smele biti – pomniki, ki spominjajo na neizmerno trpljenje ljudi in na žrtve skoraj štiri leta dolgega obleganja mesta. Nepredstavljivo. In vse to se je dogajalo ravno v mestu, ki je bilo vedno dovolj tolerantno, da je sprejelo druge in drugačne. In kjer so strpno sobivale štiri religije in kulture (islamska, židovska, pravoslavna in katoliška), zaradi česar se je Sarajeva prijelo ime evropski Jeruzalem. Ne morem si kaj, da se mi v misli ne bi prikradlo občudovanje do ljudi, ki so ta pekel preživeli…
Med vojno, avgusta 1992 je bila popolnoma uničena tudi »Vijećnica«, simbol Sarajeva, znamenita mestna hiša, leta 1949 spremenjena v narodno knjižnico. Tedaj je v ognju zgorelo dva milijona knjig, kar je pomenilo okrog 80 odstotkov knjižnega gradiva. Leta 2014 so jo odprli prenovljeno v vsem sijaju. Med našim prvim obiskom je bila tisti dan zaprta in smo lahko le na kratko pokukali v pritlično avlo, tokrat sva si jo ogledala v celoti. Kaj naj drugega rečem kot iskren in globok poklon restavratorjem in vsem, ki so načrtovali in izvedli tako obsežno prenovo, ki je trajala celih osemnajst let…
Prvič nismo našli časa, tokrat sva zgodnje nedeljsko jutro, še pred turističnimi avtobusi in številnimi domačini izkoristila za obisk izvira reke Bosne. Vrelo Bosne, pravijo domačini. Lepo urejeno, prijetno in sproščujoče, ravno pravšnje za pobeg pred poletno vročino ali za odklop od mestnega vrveža…
Sarajevo je gotovo ena mojih ljubših evropskih prestolnic. Nekakšna mešanica med vzhodom in zahodom. Po eni strani ohranja ležernost, a hkrati pridobiva na urbanosti. In obojega se zdi ravno prav. Zato ostaja samosvoje in posebno. In zato mi je tako všeč. Sarajevo, se vidiva spet… 🙂