Divji konji nad Livnim – najlepši bosanski fotosafari

Dva možakarja na »m« imata zasluge, da je poznopopoldanska pustolovščina na najin drugi dan v Bosni uspela točno tako, kot sva si želela. Prvi je Miro, ki nama je kak teden pred odhodom prijazno posredoval telefonsko številko drugega – Maria, s katerim sva doživela eno najlepših avantur na vsem potovanju… Če slučajno na koncu pozabim, naj že zdaj napišem – lepa hvala obema še enkrat!

Maria sva nepričakovano srečala že dan prej. Tega, kako smo se spoznali, ne bova pozabila. Med vožnjo iz Nacionalnega parka Una proti Ramskemu jezeru sva se ustavila v mestu Livno. V zelo vročem popoldnevu sva najprej »napojila« najin avto, potem pa tekočo osvežitev privoščila še sebi. V Bosni je bil tisti dan praznik, Livno je bilo tako rekoč prazno, lokali in trgovine zaprte, tudi bife na bencinski črpalki je skoraj sameval. Ena sama miza je bila zasedena. Visok, slok mož je sedel za njo in pil kavo. Ko sva po nekaj požirkih potešila najhujšo žejo, sva se domislila, da bi Mariu napisala sporočilo in ga vprašala, če dogovor za naslednji dan velja ter ob kateri uri in kje se dobimo. Ker se okoli naju res ni nič drugega dogajalo, sva opazila, da je nekaj trenutkov po poslanem sms-u možakar dve mizi naprej vzel telefon, nekaj bral, nato nekaj pisal nanj in ga slednjič odložil. Nama prileti odgovor. In še preden smo drugič ponovili vajo, smo se spogledali in naenkrat drug drugega vprašali…  »dali ste vi…?« 🙂 

Naslednji dan proti večeru, ko je vročina popustila, naju je Mario naložil v Lado Nivo in naju zapeljal visoko nad Livno, na kraško planoto, na kateri živi med štiristo in petsto divjih konj. Niso od nekdaj tam. Njihovi predniki so bili pred pol stoletja in več običajni delovni konji na kmetijah v Livnu in okolici. Ko jih kmetje niso več potrebovali in so živali za njih postale prevelik strošek, so jih enostavno prepustili v varstvo naravi. In dan današnji se tam gor na planini Krug na višini od 1200 – 1500 metri nad morjem odvijajo prizori kot v vesternih…  

Še zdaj ne morem pozabiti, kako zelo narobe sem si tole dogodivščino prestavljala. Mislila sem, da bomo nekje parkirali in potem teren raziskovali peš. In prav hitro srečali konje. Kot da bi na primer pustili avto Za Ušivcem in se podali na Veliko planino. Samo da se tam namesto konjev pasejo krave. V resnici smo se vozili po planoti nepredstavljivih razsežnosti. Malo po cesti, večinoma pa kar čez drn in strn. Z Lado Nivo sva prepotovala celo Islandijo in sem do zdaj mislila, da približno vem, kaj in koliko zmore, ampak tale od Maria je bila pač zgodba zase. Stara, škripajoča in glasno ropotajoča, da sem sedeč zadaj sem pa tja pogledala, če nismo morda kakšnega dela po nesreči izgubili, a po brezpotju čez skale in vrtače nas je vozila tako brez težav (seveda tudi zahvaljujoč dobremu šoferju), kot nas verjetno noben drug terenec ne bi.

Na takem prostranstvu konjev niti slučajno ni enostavno najti. Ampak, če si z Mariom, jih najdeš. Oziroma jih najde on. Tako dobro jih pozna, da precej natančno predvideva, kje se v nekem trenutku nahajajo. Na precej veliko skupino smo naleteli v bližini enega kala, v katerem se zbira deževnica in kamor so se konji po vročem dnevu prišli napojit.

Sonce je že začelo zahajati, ko smo bili mi še kar tam in jih opazovali. In Mario je še kar pripovedoval… Res, privilegij se mi je zdel nekaj tako lepega doživeti s človekom, ki ima te konje tako rad in toliko ve o njih…

Eno opozorilo moram za konec vendarle dodati. Če vas bo pot vodila v te konce, naj vam noga na plinu na magistralni cesti med Kupresom in Livnim ne bo pretežka. Lahko se vam zgodi, da boste naleteli na čredo konj, ki bo na poti k naravnemu bajerju ravno prečkala cesto. Na nevarnost sicer opozarjajo tudi prometni znaki… 

Ko sva Mariu zaupala, kam sva namenjena naslednji dan, je ob pogledu na najin avto malce privzdignil obrvi in za trenutek sva podvomila, da je načrt uresničljiv. A na koncu se je vse krasno izšlo in o vtisih tretjega dne potovanja po Bosni boste lahko brali čez nekaj dni…