Po “Premužićevi stazi” v osrčje Severnega Velebita

Morda je pa le nekaj resnice v tem, da »čez sedem let vse prav pride«. Ravno toliko časa je namreč minilo od takrat, ko je na znanem slovenskem hribovskem forumu nekdo odprl novo temo z naslovom »Premužićeva staza« in spraševal po informacijah o njej. Sama sem tedaj prvič slišala zanjo in iz radovednosti prav »na eks« prebrala in pregledala vse povezave in odgovore, ki so sledili. In si mislila, da bi tole pa tudi jaz rada enkrat videla v živo. In listek z nekaj osnovnimi podatki je romal v škatlico želja… 🙂

Za Premužićevo stezo, ki poteka po vršnem delu Severnega in Srednjega Velebita, pravijo, da je nemara najlepša pohodna pot na Hrvaškem. Njen začetek je nedaleč od planinskega doma Zavižan, konec pa v Baških Oštarijah. Namen gradnje je bil lepote Velebita približati in jih narediti dostopne čim širšemu krogu ljudi. Pot je ime dobila po Anteju Premužiću, gozdarskem inženirju, planincu in zaljubljencu v Velebit, ki je stezo projektiral ter gradnjo tudi osebno organiziral in nadziral. 57 kilometrov dolgo pot so domačini izpod Velebita zgradili ročno, brez vsake gradbene mehanizacije, brez uporabe cementa in betona. Dokončali so jo v izjemno kratkem času (1930 – 1933). Tehnični podatki potrjujejo, da je pot v resnici nezahtevna, primerna tudi za otroke in manj vešče pohodnike: njena povprečna širina znaša dober meter, povprečna naklonina pa zgolj 10%.  

Midva sva se namenila prehoditi prvo (dobro) četrtino trase, to je od Planinskega doma Zavižan do Planinske koče Alan. To je najlepši in najatraktivnejši del, ki je urejen kot učna pot s številnimi informativnimi tablami in poteka znotraj Narodnega parka Severni Velebit. Najini vtisi? Z dvema besedama – zelo lepo. Meni se že tako ali tako kraški svet z vsemi svojimi raznolikimi pojavnimi oblikami nadvse dopade in na tej poti sem bila nad njim še enkrat več navdušena. Obdana s surovo, sivo skalo, na kateri voda pušča fascinantne sledi in z mislijo na to, koliko neskončno število let se to že dogaja, se mi je na trenutke prav zares zdelo, da sem priča nečemu velikemu in veličastnemu. Čudoviti zeleni bukovi gozdovi, v katere sva se potopila od časa do časa, so bili s svojo prijetno hladno senco najin zaveznik v precej toplem dnevu in tudi sami stezi se nisva mogla načuditi. Prav zares je pravo remek delo suhogradnje. Za dodaten bonus pri razgledih sva enkrat skrenila s poti in se povzpela na Gromovačo (1676 m) – najvišji vrh Rožanskih kukov, ki so skupaj s Hajdučkimi kuki zaščiteni kot strogi rezervat.

Markiran čas za najino »etapo« je dobrih 5 ur hoje. Ampak tu res ni, da bi človek hitel. Vsebine na tablah ob poti so zanimive in prav pri vsaki sva se na kratko ustavila. In če ste med »lovci« na razglede, vas bo gotovo vsaj eden od več označenih odcepov na bližnje vrhove zvabil še malo višje.

Posebno poglavje na tej turi je logistika. Če se namreč v te konce podate za en dan in se odločite, da prehodite enak del poti kot midva, je nekako treba najti način, kako se od koče Alan vrniti nazaj na izhodišče – na parkirišče pod Planinskim domom Zavižan, kjer boste po vsej verjetnosti pustili avto. Midva težav nisva imela, ker nama je prevoz že pred časom ponudil prijatelj iz Senja. Še najbolj preprosta, a seveda ne čisto poceni rešitev se zdi naročilo prevoza prek telefonske številke, ki je napisana na tablah pri obeh domovih. Osebno cene nisva preverila, nama je pa dežurni oskrbnik v koči Alan povedal, da prevoz menda stane 400 kun, ne glede na število oseb. Pa še tole, samo za občutek, da ne boste presenečeni, kot sva bila midva – vožnja (ne ravno počasna) nazaj na izhodišče je ubiranju vseh mogočih bližnjic navkljub trajala skoraj uro in pol!

To je bil najin čisto prvi »pokuk« v svet Velebita. In zagotovo ne zadnji. Sva prišla na okus in se zmenila, da prideva še kdaj. Sem in še kam drugam. Če se boste odločili kdaj ponoviti najin pohod, boste vse našli brez zemljevida. Za proučevanje še drugih možnosti izletov na območju Narodnega parka Severni Velebit pa priporočava nakup planinske karte (št. 16a) založbe SMAND.    

O tem, kako sva preživela še nekaj dodatnih dni (pre)kratkega dopusta v tistih koncih, pa na blogu čez nekaj dni…