Otok Lošinj – štirje dnevi spominov in novih doživetij

Ene od stvari, ki so med drugim zaznamovale moje zgodnje otroštvo, so bile angine. Ena za drugo, kar naprej in naprej in nikoli konca. In ko so gospod doktor med enim od naših številnih obiskov namignili, da bi morda kazalo razmisliti o tem, da bi čim več časa preživeli na morju – vendar ne kjerkoli na morju, ampak po možnosti prav na otoku Lošinj, mojima že precej obupanima staršema ni bilo treba dvakrat reči. Že prvo naslednje poletje je ta otok v južnem Kvarnerju, po velikosti enajsti na Jadranu, postal naša počitniška destinacija in to tudi ostal lepo število nadaljnjih let…

Nasvet, naj gremo ravno na Lošinj, seveda ni bil iz trte izvit. Ugodno lošinjsko podnebje je bilo že konec 19. stoletja prepoznano kot izredno blagodejno pri lajšanju težav z dihali, otok pa zato že leta 1892 proglašen za naravno klimatsko zdravilišče. Ali je k mojemu trdnejšemu zdravju v resnici pomagalo vsakoletno dopustovanje na Lošinju ali je ključno vlogo pri tem odigrala kasnejša operacija žrelnice niti ni tako pomembno. Dejstvo je, da so se angine z leti nehale, spomini na Lošinj pa so ostali. Ker so ti res lepi, sem si že nekaj časa želela, da bi otok po več desetletjih spet enkrat obiskala… 

In ko sva si letošnjega oktobra en vikend podaljšala tako, da sva ga začela en dan prej in končala en dan kasneje, sva dobila štiri krasne dni, ki so minili v znamenju prepletanja spominov in novih doživetij.

Tja sva potovala tako, kot smo potovali včasih – s trajektom iz istrske luke Brestovo do pristanišča Porozina na otoku Cres. Slednji je v kraju Osor s cestnim mostom povezan z Lošinjem.

Nastanila sva se v mestu MALI LOŠINJ. Čeprav se imenuje »mali«, je v resnici največje mesto na otoku.

Čeprav še zdaleč nisva »muzealska tipa«, se obisku MUZEJA APOKSIOMENA v Malem Lošinju le nisva mogla upreti. Vanj se vsekakor splača zaviti in to ne le v primeru, da se nimate kam dati v dežju ali hudi poletni vročini. Trdiva celo, da je to eden najbolj zanimivih in edinstvenih muzejev, kar sva jih obiskala doslej. Posvečen je le eni temi – bronastemu kipu grškega atleta, ki je bil najden na morskem dnu v bližini Lošinja leta 1996.

Če dopustujete na Lošinju, je obisk mesteca VELI LOŠINJ tako rekoč obvezen. Leži na jugovzhodni strani otoka, v podnožju hriba Sv. Ivan. Zanimivo je, da je bil Veli Lošinj nekoč večji od Malega Lošinja, a se je slednji skozi zgodovino hitreje razvijal in je zdaj situacija ravno obratna, nazivi pa so vse do danes ostali enaki. Odvisno od okusa, a nama se zdi, da Veli Lošinj premore več »šarma« in je bolj prikupen od večjega »malega« soseda. Priporočava, da se iz Malega v Veli Lošinj odpravite kar peš – po polčetrti kilometer dolgi obalni poti, ki je v celoti tlakovana in primerna tako rekoč za vsakogar.

Lošinj se ponaša z več kot 250 kilometri sprehajalni poti in stez. Sprehajanje je ena od stvari, ki so mi iz otroških obiskov otoka ostale še kako v spominu. Pa ne v ravno najlepšem. Tisto še niso bili časi mojega navdušenja nad »pešakanjem« in očetovo nenehno prigovarjanje, da greva peš enkrat sem, drugič tja, je bilo takooo nadležno in tako pogosto, da mi je izgovorov, zakaj pa jaz zdaj sem, zdaj tja pa ne bi šla, vedno zmanjkalo že po dveh dneh 🙁 … No, zdaj so časi drugačni, interesi tudi in ena od stvari, ki je bila zelo pri vrhu seznama »to do« na Lošinju je bil vzpon na Televrin, najvišji vrh Osoršćice.

Na Lošinju se da početi še cel kup stvari, ki jih midva tokrat nisva. Recimo, nisva šla na nobenega od organiziranih izletov, ki jih ponujajo na vsakem vogalu in na katerih obljubljajo opazovanje delfinov. In nisva šla na nobenega od izletov na kakšen sosednji otok, na primer na Susak ali Ilovik. Za vse je enostavno zmanjkalo časa, če sva hotela ujeti tudi nekaj trenutkov za »neaktiven« oddih. Še Cres sva zgolj prevozila in si obljubila, da ga bova obiskala enkrat posebej. Sva pa skoraj več kot pol dneva »zabluzila« v kampu Čikat… Brez tega pač nisem mogla domov. Tam se je namreč »zataknilo« največ mojih spominov… 🙂

Vrnila sva se po malo drugi poti, kot sva prišla. Na trajekt sva se vkrcala v creški luki Merag in plula do Valbiske na Krku. Izbiro poti je tako ob prihodu kot odhodu narekoval trajektni vozni red, sva se pa ob odhodu izognila vožnji po večjem delu nekoliko slabše in ozke ceste po Cresu, pa še pri mostnini sva prihranila 😉 saj jo ob odhodu s Krka nazaj na celino ne zaračunavajo… 🙂