Med zadnjim obiskom Rezije sva potem, ko sva prehodila »Ta Lipo Pot«, zavila še v Muzej brusačev / Museo dell’Arrotino v Solbici. Sva imela srečo, da je bil ravno odprt. V njem so razstavljeni brusaški predmeti in pripomočki, dopolnjeni s fotografijami in dokumenti, ki nazorno pričajo o tem posebnem poklicu in omogočajo razumevanje nekdanjega načina življenja v teh krajih nasploh.
Brusaške obrti so se številni moški iz Rezije oprijeli iz gole nuje po zaslužku in preživetju. Rodovitne zemlje namreč ni bilo veliko, drugih možnosti za šolanje in delo pa tudi ne. Podobno kot nekoč nam vsem bolj znani Ribničani, ki so se, da so preživeli sebe in družino, s suho robo na ramah odpravili po svetu, so se s trebuhom za kruhom na pot podali tudi rezijanski brusači. Delali so po celi Evropi in celo onstran njenih meja. Znana je pot brusača iz Osojan, ki je potoval prek Balkana in Turčije v Sirijo ter na koncu prišel celo do Jeruzalema.
V muzeju je na enem od informativnih panojev (imajo besedilo tudi v slovenščini) poklic brusača opisan takole: »Brusaštva se je moč hitro naučiti, ne terja kakih posebnih vložkov in tudi izkušenj ne. Zadostuje malo bistrosti, požrtvovalnosti, potrpljenja in delovne vneme. Vendar je to preprost in »ponižen« poklic, ki zahteva veliko odrekanja in napora. Brusač mora zapustiti družino in oditi v svet brez jasnega cilja, biti zdoma dolge mesece in se vrniti le za kratek čas ob posebnih priložnostih, kot so tradicionalni vaški prazniki in košnja. Brusač se nenehno seli, kroži po širokem območju in z »dolgim klicem« gospodinjam oznanja svoj prihod. Je zanesenjaški, odprt, iskren in natančen, vedno spoštljiv do zakonov in oblasti.«
Brusači so se selili iz kraja v kraj z delovnim orodjem v lesenem zaboju, ki so ga sprva nosili na ramenih. Kasneje so začeli uporabljati voziček na dveh kolesih. Po drugi svetovni vojni je vlečni voziček zamenjalo kolo, posebej prirejeno in opremljeno za opravljanje te obrti. Prehod na kolo je pomenil velik korak naprej, saj se je bilo lažje seliti in tako posel opravljati na širšem območju.
Ob koncu 50-ih let 20. stoletja je še delovalo na stotine potujočih brusačev, potem pa se je njihovo število začelo zmanjševati. Mladi ne prevzemajo več dela svojih očetov, saj imajo več možnosti, da se izučijo za druge poklice, ki so manj naporni in bolje plačani. Da pa ta stara obrt le ne bi čisto zamrla in izginila iz spomina, prirejajo v Solbici vsako leto drugo nedeljo v avgustu Praznik brusačev, na katerem si je med drugim mogoče delo brusačev ogledati v živo. Menda dogodek privabi veliko obiskovalcev od blizu in daleč.
Ko se boste naslednjič mudili v Reziji, obisk muzeja priporočam. Je zanimiv, časa vam ne bo vzel veliko, vstopnine pa tudi ni. So pa hvaležni za vsak, še tako majhen prostovoljni prispevek… 🙂