Ohridsko jezero – mini dopust ob makedonskem morju

Na naših skupnih, to je družinskih potovanjih, vedno poskrbimo, da »tempo« vsake toliko časa »umirimo«. Še preden postane prehud. Tak se lahko ta mladim zazdi že v primeru večdnevnega  zaporednega zgodnjega, po njihovo seveda vedno prepreprezgodnjega vstajanja. Če pa potujete z najstniki ženskega spola, je pa prehiter tempo po vrhu vsega še sinonim za odsotnost prepotrebne zadostne količine časa za… uh, saj nočete, da začnem naštevati?! 🙂 In v tem primeru tvegamo pojav (pre)visoke napetosti. In lahko se zgodi kratek stik. »Kurcšlus« po domače. Ki je moteč. Za vse. Še posebej za »fotra«, ki že tako ali tako jemlje zdravila za srce in za znižanje pritiska. In ki v takem primeru (spet) zagrozi, da smo šli tokrat pa res čisto zadnjič skupaj. Pa čeprav vsi vemo, da to pomeni čisto zadnjič – do naslednjič 🙂 . Ampak ker izkušnje naredijo svoje, zdaj že točno vemo, kaj nam je storiti, da do tega ne bo prišlo. In smo se tudi letos držali tistega preverjenega »bolje spriječiti, nego liječiti« in se po dolgi vožnji iz Ljubljane in vročem obisku Skopja ter pred napornim nadaljevanjem po Albaniji,  za nekaj dni nastanili ob Ohridskem jezeru. In si privoščili en tak miren, breznapetosten, ležeren mini dopustek.    

Čim smo prispeli, smo lažje zadihali. Temperature so bile znosnejše kot v Skopju, veter je ozračje polnil s težko pričakovano in tako blagodejno svežino, da vse štiri dni bivanja klime skoraj nismo potrebovali. Ob Ohridskem jezeru se človek v resnici počuti, kot da bi bil na morju. Vsaj jaz sem se. Ni čudno, da mu rečejo tudi makedonsko morje. Ko je potegnil veter, je vzvalovil vodo enako kot na morju, valovi so butali ob obalo, se penili in se razlivali po plažah enako kot na morju, jadrnice so plule in čolni so glisirali kot da imajo pred sabo eno samo neskončno širno morje, ne pa jezera, katerega največja širina znaša slabih petnajst, največja dolžina pa dobrih trideset kilometrov. Tudi obnašali smo se precej podobno, kot da smo na morju. Jutranja kava na terasi z razgledom na jezero je trajala dolgo in če je po prvi skodelici mladina še kar spala, je sledila še druga, vsak dan smo vsaj enkrat zaplavali v kristalno čistem jezeru in se za ne predolgo nastavili soncu na ne ravno kristalno čisti plaži, preostali čas pa smo raziskovali okolico. Včasih smo se morali res kar malo uščipniti, da smo se »zbudili« in dojeli, da vendarle nismo na morju. Spomnim se prvega namakanja v jezeru, ko je ena od punc začudena vprašala: »Pa kako to, da ta voda ni nič slana?« No, saj potem ji je hitro kapnilo: »Aja, sam res, saj tukaj je jezero in ne morje.« Do popolnega morskega »filinga« sta manjkali samo dve stvari: to, da bi naše nosnice božal tisti tako značilen vonj po morju in to, da bi nas zjutraj prebudilo petje škržatov.

Ohridsko jezero je čudovito izhodišče za številne izlete v okolico. Posebej nam je bilo všeč, da so večinoma zanimivosti dosegljive z malo vožnje. Mi smo njihovo obiskovanje razdelili na več krajših, poldnevnih ali nekaj urnih izletov, če pa je kdo tu na tesnem s časom, si pa najbolj zanimive stvari lahko bolj na hitro ogleda tudi v zgolj dnevu ali dveh.

Največ časa nam je vzel izlet na sosednje Prespansko jezero, zato smo se ga lotili že kar prvi dan. Na zemljevidu izgleda res blizu, ampak kot vedno, je tudi tu hudič v podrobnostih. Obe jezeri namreč ločuje gorovje Galičica, ki je proglašeno tudi za nacionalni park. Tako se je treba najprej po dokaj dobri, ovinkasti, plačljivi cesti povzpeti skoraj na višino Vršiča, natančneje na 1568 metrov visok prelaz Lipova Livada pod Magarom in se nato na drugo stran spustiti do jezera. V našem načrtu je bil, napisan sicer s čisto mičkenimi fonti, tudi vzpon na Magaro, ki je z 2254 metri najvišji vrh Galičice in s katerega se menda izjemno lepo vidi na obe jezeri. Kadar se. Tisti dan se zaradi močno pregretega ozračja ne bi, kar smo ugotovili že na razgledni točki med vožnjo na prelaz. Pa še sonce je sredi dneva že močno pripekalo, tako, da je bila odločitev, da bomo šli na vrh »drugič«, čisto soglasna 🙂 . Obala Prespanskega jezera je v pretežni meri še vedno precej prvobitna, divja in samotna in predstavlja poseben čar za obiskovalce, ki iščejo mir in se želijo umakniti turističnemu vrvežu ob sosednjem Ohridskem jezeru.

Ena od zanimivosti, ki nas je ob Ohridskem jezeru čisto navdušila, je bil prekrasno urejen Muzej na vodi. To je replika nekdanjega koliščarskega naselja na jezeru s prikazom življenja v njem. Ko to vidiš, se stereotip o lenih Makedoncih in umazani in zanemarjeni Makedoniji raztrešči na prafaktorje. Tudi oni še kako znajo, če le hočejo. In ja, kaj podobnega bi tudi Ljubljanskemu barju še kako lepo pristojalo!

Posebno presenečenje smo doživeli ob obisku samostana Sv. Naum na jugovzhodni obali jezera. Seveda pojma nismo imeli, da smo izbrali ravno dan, ko sv. Naum goduje, to je 3. julij. Samo čudili smo se veliki množici ljudi, ki se je od parkirišča zgrinjala proti samostanu, vse naokrog so bile postavljene stojnice z razno razno ceneno robo in za ogled se je bilo treba postaviti v vrsto. Če bi bila nedelja, bi še nekako razumeli, glede na to, da je bil ponedeljek popoldne, nam pa res nič ni bilo jasno, dokler nam naša najemodajalca ob povratku nista povedala kako in kaj.

Na naših potovanjih si poleg glavnih znamenitosti vedno zelo radi ogledamo tudi kak »skriti dragulj«, ki ga večina turistov spregleda, pa še turistični vodniki o njem za povrh večinoma ne pišejo. Ob Ohridskem jezeru je eden takih prav gotovo cerkev nadangela Mihaela iz 13. stoletja, drzno ugnezdena v votlini sredi strme, navpične stene tik nad ribiško vasico Radožda na zahodni obali jezera. Lokacija je v resnici impresivna, pa tudi  še vedno dokaj dobro ohranjena poslikava v obliki fresk nas ni pustila ravnodušne. Do cerkve se lahko v desetih minutah povzpnete po stopnicah, če si jo želite ogledati tudi od znotraj, pa prosite za ključ v restavraciji Dva bisera ob vznožju stene.

Zadnje popoldne našega mini dopusta ob Ohridskem jezeru smo namenili obisku istoimenskega mesta. Mesta kot je Ohrid najraje obiskujemo in raziskujemo »prosto po Prešernu«, kot se temu reče. Brez seznama, kaj nujno »moramo« videti, v katero cerkev moramo stopiti in pri katerem muzeju se moramo pofočkati. Namesto tega smo se preprosto sprehodili ob obali, si poiskali teraso za prigrizek in kozarec vina, se pomešali med turiste na glavni promenadi in se sem in tja malo »izgubili« na starih, stranskih ulicah. Tako smo se prepustili vzdušju mesta in uživali v njem, da smo še fotografirati skoraj pozabili. In potem se nam je zgodilo, da smo čisto slučajno naleteli na malo trgovinico družine Filev, ki je ena od zgolj dveh družin, ki izdelujeta in prodajata originalne ohridske bisere. To, da trgovine sploh nismo iskali, pa smo jo vseeno čisto po naključju našli, smo dame razumele kot zgovoren namig, da je treba nujno vstopiti 😉 🙂 …

Obisk Ohridskega jezera smo zaokrožili »kulinarično«. Njihovo ohridsko postrv smo pač morali pokusiti. Seveda smo se prej pozanimali, kje pripravijo najboljše in v restavraciji Ribar v vasi Trpejca res nismo bili razočarani. Jedli smo pečene na žaru. Poizvedovali smo tudi, kje morda še postrežejo postrv s kislim zeljem, ki je včasih veljala za eno največjih specialitet nasploh in ki jo moj dragi še po več kot 30 letih odkar jo je jedel, ne more pozabiti, pa nismo bili uspešni. Tudi naši »landlady« so se ob omembi te jedi zasvetile oči, poznala pa žal ni prav nikogar, ki bi to staro gurmansko posebnost še imel v svoji ponudbi.

Ohridsko jezero in njegova okolica sta nas navdušila. Obisk lahko toplo priporočimo, ali kot samostojen »morski« dopust ali samo kot nekaj dni oddiha med daljšim potovanjem. Slišali in brali smo, da imajo z njim še velike načrte v smislu turističnega razvoja in upamo samo, da v preveliki želji po dobičku, ne bodo uničili tega, zaradi česar je Unesco to najstarejše jezero v Evropi že leta 1979 vpisal na seznam svetovne dediščine.

Tako luštno smo se imeli, da bi po eni strani še kar ostali, po drugi pa smo bili že malo nestrpni in hudo radovedni, kaj nas čaka v Albaniji. Naši vtisi iz Tirane vas bodo na blogu čakali čez dan ali dva…