Kanjon reke Uvac

Ko sva se iz Pirota odpravljala proti najini zadnji destinaciji na potovanju po Srbiji, vsa bila precej »na trnih«. Pričakovanja so bila velika, načrti precej smeli, a proučevanje vremenske napovedi, kar sva kar naprej počela že zadnja dva dneva, naju ni ravno navdajalo z optimizmom. Vseeno sva do zadnjega upala na najboljše…

Odpotovala sva v jugozahodni del Srbije. Niš je bil ob poti, a sva peljala kar mimo, tudi odcep za samostan Studenica, ki je baje najpomembnejši samostan srbske pravoslavne cerkve, sva preskočila in samo hitela najinemu končnemu cilju naproti. Prenočišče sva imela rezervirano v vasi Družiniće, namen pa je bil, da v naslednjem dnevu ali dnevu in pol raziščeva in si ogledava kanjon reke Uvac z različnih razgledišč in se po njem tudi zapeljeva s čolnom.

Prva stvar, ki sva jo sredi popoldneva močno občutila ob prihodu v vas, je bil hlad. Iz dotedanjih 30+ sva kar naenkrat pristala na skromnih 16 stopinjah. Pravzaprav zelo začudena nisva bila, kajti znano nama je bilo, da to območje velja za najhladnejše v Srbiji. Ravno v večjem bližnjem kraju Sjenica so namreč pred desetimi leti v januarju, ko se je vzhodna Evropa znašla v primežu sibirskega mraza, izmerili najnižjo temperaturo v vsej Srbiji in to kar minus 28 stopinj.  

Jutro, v katerega sva se prebudila naslednji dan, je bilo kaj čemerno. Prvo kavo sva pila prav počasi, drugo tudi, zajtrkovanje sva razvlekla tja do desete ure in ugibala, kako se bo vreme obrnilo. In ko je postalo malo svetleje in je kazalo, da bo pa morda kakšno uro ali dve le ostalo suho, sva se odpravila. Gostitelj naju je pospremil do začetka steze, ki vodi na eno od najlepših razglednih točk nad kanjonom Uvac in v celotni Srbiji nasploh – na Molitvo. Nahaja se na višini približno 1250 metrov nad morjem. Zatrdil nama je, da je pot dobro uhojena, da zgrešiti ne moreva in da naju čaka slaba ura hoje, če se ne bova preveč obirala. Vse je držalo.

Le vreme naju je hecalo večji del poti. Ko sva se ravno začela veseliti, da je očitno sreča na najini strani, je pričelo deževati in nedolgo za tem, ko sva oblekla vetrovki ter zaščitila nahrbtnik in fotoaparat, je spet prenehalo in tako ene trikrat zapored. Na koncu sva si želela le tega, da takrat, ko bova stala na razgledni točki, ne bi padalo. In ni. Tako sva se lahko v miru razgledovala, fotografirala, občudovala. In občudovati je bilo kaj. Meandri so v resnici impozantni, ko pa nad njimi uzreš še beloglave jastrebe, ki preletavajo kanjon, si dobil tako rekoč skoraj vse, po kar si sem prišel.

Kanjon Uvac je namreč poleg meandrov znan tudi po tem, da v njegovih stenah gnezdijo beloglavi jastrebi. Ko so na tem območju že skoraj izumrli, so leta 1994 ustanovili društvo za njihovo zaščito. Danes jih v kanjonu živi okoli tristo in predstavljajo največjo kolonijo beloglavih jastrebov na Balkanu in eno najpomembnejših v Evropi.

Midva sva imela v mislih še nekaj »opravkov« v kanjonu, a nama je vreme prekrižalo namene.  Popoldne tistega dne so se plohe vrstile druga za drugo, naslednje jutro, ki je bilo vetrovno, sivo, oblačno in megleno, pa nama je dalo vedeti, da sva dan poprej imela prav super razmere in sva Družiniće zapustila dobre volje in brez obžalovanja, da se čisto vse ni izšlo po načrtih. Spet sem iz rokava potegnila tisto modrost, ki mi je tako zelo ljuba, da sreča ni v tem, da imamo vse, kar si želimo, ampak, da znamo biti zadovoljni s tem, kar imamo.

Tako, to je bilo najino zadnje »javljanje iz Srbije«. Krasno sva se imela, veliko lepega in zanimivega sva videla, a veliko stvari je še ostalo, za katere si tokrat nisva vzela časa. Ampak Srbija ni ravno daleč in lahko si bova privoščila raziskovanje v smislu »večkrat po malo«. Prepričana sem namreč, da se bova še vrnila!