V Normandiji nama je ostala še ena stvar, ki sva se jo namenila obiskati – Mont-Saint-Michel – mičkeno, z obzidjem obdano srednjeveško mestece, ki ima skupaj z zalivom, v katerem se nahaja, svoje mesto tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Leži tik ob meji s sosednjo pokrajino Bretanijo. Mont-Saint-Michel je nemara največja znamenitost Normandije in zagotovo tudi ena najbolj ikoničnih turističnih destinacij v Franciji nasploh. Letno ga bojda obišče več kot tri milijone turistov. Jaz sem si ga enkrat že ogledala med enim potovanjem v času mojih študentskih let, a mi je na žalost bolj kot po čemerkoli drugem ostal v spominu po neznosni gneči na njegovih ozkih uličicah. Zato sem se veselila ponovnega obiska in bila trdno odločena, da se bova tokrat množicam turistov na vsak način poskusila izogniti.
Že večer prej sva se zapeljala v njegovo bližino, da naslednji dan zjutraj z vožnjo ne bi izgubljala preveč časa. Prenočila sva v mestecu Pontorson, od koder nama je navigacija naračunala pičlih 7 minut z avtom do uradnega parkirišča. Otok je namreč zaprt za promet. Pot nanj je od parkirišča naprej dolga približno polčetrti kilometer. Midva sva se tja odpravila z brezplačnim avtobusom, nazaj pa sva pešačila in si vzela čas za nekaj več fotografiranja. Zgodnja ura se nama je obrestovala, saj so se množice začele proti mestecu zgrinjati šele pozno dopoldne, ko sva midva že odhajala.
Največja znamenitost Mont-Saint-Michela je njegova benediktinska opatija Abbaye du Mont-Saint-Michel s svojo osupljivo gotsko arhitekturo, a bi si skoraj upala trditi, da je mestece še bolj znano po tem, da ob visoki plimi postane otok. Zanimivo je bilo stati na razgledni terasi pred opatijo in opazovati, kako morje narašča iz minute v minuto in se bliža mestu. Ko sva se vračala, sva si vzela čas in poiskala mesto za fotografiranje, od koder je Mont-Saint-Michel dejansko že izgledal kot otok, čeprav ga voda v tistem trenutku v resnici še ni oblivala z vseh strani.
Nama je nekaj ur za obisk »otoka« zadostovalo. Edina stvar, ki naju je malo mikala, pa jo na koncu nisva uresničila, je bila pokušina znamenite omlete »mame Poulard«. Napišem vseeno besedo ali dve, če je morda med bralci kakšen gurman, ki bi tole pokusil. Znamenito gostilno La Mère Poulard sta Annette in Victor Poulard odprla l. 1888. Annette je svoje življenje posvetila pripravi obrokov za romarje, obiskovalce in najbolj znane osebnosti svojega časa. Postala je predstavnica francoske kuhinje, ki so jo vsi spoštovali in ljubili. Njena omleta naj bi bila najbolj nežna in puhasta, kar ste jih kadar koli jedli. Pa verjetno najdražja tudi! 🙂 Čeprav nekateri trdijo, da je v tem »hramu« francoske kuhinje enkrat v življenju pač treba jesti, sva šla midva z lahkoto kar mimo. Sva bila pač z mislimi že v Bretaniji in tamkajšnji kulinarični dogodivščini, ki naju je čakala še isti dan popoldne… 🙂
