Očitno je res, kot pravijo, da se zgodovina ponavlja. Med vročinskim valom avgusta 2013, ko je Slovenija dobila nov temperaturni rekord (40.8 stopinj na letališču Cerklje ob Krki) in ko mi je družinska prijateljica, ki je obenem tudi naša zdravnica, »prišepnila«, da upa, da vem, da te temperature pa (vsaj kar se moje boljše polovice tiče) niso za v hribe, sva pred vročino pobegnila na Ankogel. Štiri leta kasneje, ko so spet prižgani vseh živih barv alarmi in meteorologi namigujejo, da zna pasti nov rekord in ko sem ravno dobila sms, da komot imamo za vikend piknik, ker za v hribe v tej vročini tako ali tako ni (trikrat lahko ugibate, kdo mi ga je poslal 😉 ), sva se spet spomnila na Ankogel. In na to, kako sva nanj v podobnih pogojih štiri leta nazaj naredila en prijeten in nič kaj vroč vzpon. In sva šla še enkrat…
Po Ankoglu je poimenovana kar cela gorska skupina v vzhodnem delu Visokih Tur in to kljub temu, da Ankogel s svojimi 3252 metri sploh ni najvišji vrh v skupini ampak šele tretji po vrsti. Najvišja Hochalmspitze, tudi »kraljica Visokih Tur« imenovana, ga prekaša za dobrih 100 metrov. Morda si je Ankogel »primat« v imenu skupine zaslužil s tem, da je prav on prvi ledeniški tritisočak v Alpah, na katerega je bil opravljen vzpon in to že leta 1762. Za primerjavo, prvi vzpon na »kraljico« se je zgodil šele slabih sto let pozneje.
Do izhodišča – spodnje postaje gondolske žičnice Ankogelbahn v dolini Seebachtal – še tri kilometre naprej od znanega letoviškega mesteca Mallnitz – boste iz Ljubljane potrebovali dobri dve uri. Pot se vam zna podaljšati za eno uro, če boste, tako kot moja malenkost, tam nekje pri Kranju ugotovili, da ste doma pozabili osebni dokument, ker se še vedno, tako kot jaz, niste navadili, da je »Evropa brez meja« vsaj začasno preteklost postala. In ker se nisva zanašala na tistih nekaj odstotkov možnosti, da kontrole na slovensko-avstrijski meji morda pa ne bo, sva obrnila, se vrnila domov po mojo osebno izkaznico in potovanje začela znova in upala, da je za radarje še prezgodaj in da bova kljub tej »zamudi« ulovila prvo gondolo ob pol devetih.
Za Ankogel sem že dolgo nazaj brala, da mu pravijo »salonski« tritisočak. Vzdevek se ga je najbrž prijel zaradi kratkega vzpona. Če namreč uporabimo gondolo, ki nas v četrt ure z enim prestopanjem udobno dostavi na višino dobrih 2600 metrov, nas do vrha čaka le še nekaj več kot šeststo višincev, ki jih moramo opraviti na lasten pogon. Ture kljub temu ne gre podcenjevati. Hoja po ne preveč stabilnih granitnih ploščah zahteva precej pazljivosti, računati pa je treba tudi s tem, da nas ne glede na letni čas lahko pričakajo razmere, ki zahtevajo uporabo zimske opreme.
Midva sva vzpon naredila v res idealnih pogojih. Ko sva malo pred deveto stopila iz gondole, nama je bilo takoj jasno, da »klima« dela na polno in da bodo kratke hlače po vsej verjetnosti cel dan ostale v nahrbtniku. In so res. Precej močan veter je še dodatno »dajal v nič« toploto, ki jo je z brezhibno jasnega neba na temna granitna pobočja pošiljalo sonce. Med dolgim posedanjem in uživanjem na vrhu sta meni, ki sem bolj zmrzljive sorte, dva dodatna sloja oblačil še kako prav prišla. In če vam povem, da je tudi Matija nase navlekel vetrovko, potem lahko verjamete, da vročine res ni bilo nobene… 🙂
Tako. Dolinsko sparino sva dobro »okrog prinesla« in ji pobegnila tja visoko gor, kjer nama ni mogla do živega. In obenem sva z malo napora naredila eno uživaško visokogorsko turco, se sredi poletja kepala in dričala po snegu in se naužila norih razgledov. In se seveda zelo, zelo fino imela… 🙂
