No, pa sva. Pripotovala v Bretanijo. Iz Mont-Saint-Michela ni bilo daleč, samo na drugo stran istoimenskega zaliva :-). Čas kosila je bil, midva že malo lačna in postanek v mestecu Cancale, ki slovi kot »bretonska prestolnica ostrig«, se je zdel kot naročen.
Cancale se nahaja ob tako imenovani »Smaragdni obali« (Côte d’Émeraude), ki je ime dobila po očarljivi paleti smaragdno zelenih in turkiznih odtenkov morske vode, ki jo obliva. V mestu sva se sicer znašla v času oseke, a je bilo morje vseeno dovolj blizu, da sva se lahko prepričala o upravičenosti imena, ki ga nosi obala.
Sprehod »po rivi« vse do pristanišča je bil prijeten, vmes sva občudovala slikovita pročelja nekdanjih ribiških hiš, od katerih so mnoge zdaj trgovine in restavracije. Čeprav nama je dišalo nekaj za pod zob, naju nobena od slednjih ni premamila s svojo ponudbo. Pot sva nadaljevala vse do svetilnika, kjer se v bližini nahaja znamenita tržnica ostrig (Marché aux huîtres), ki je zares nekaj posebnega. Kot nekakšna mini miniatura ljubljanske »Odprte kuhne«, le da v Cancalu vseh osem lokalnih pridelovalcev ponuja zgolj in samo ostrige.
Ne morem si zamisliti, kaj bi lahko bilo na tej obali bolj pristnega in slastnega, kot sedeti ob morju, z ducatom »huistresov« v naročju, s svežo, še toplo bageto, ki sva jo kupila na eni drugi stojnici v bližini in z orošenim kozarcem popolno ohlajenega belega vina za spremljavo, ki ga je prodajal ne daleč stran parkiran »potujoči tovornjak«. Res sva uživala. Na koncu je bilo tako, da je edino bageta zadostovala zgolj ena, obe drugi dve zadevi, ostrige in vino, sva vzela »repete«. Že zdaj lahko zapišem, da sva v Franciji ves čas potovanja zelo dobro jedla, ampak tole v Cancalu je bilo najboljše, najbolj uživaško in najbolj posebno kosilo od vseh in ne bova ga pozabila.
Gojenje ostrig je težko delo in zahteva edinstveno znanje in izkušnje ter veliko časa. Približno tri leta traja, da ostriga zraste in je pripravljena za uživanje. In ravno izjemno strokovno znanje rejcev ostrig v Cancalu je temu območju prineslo Unescovo priznanje za nematerialno kulturno dediščino. Bila sva vesela, da sva delček tega njihovega dela videla na lastne oči in ga ujela v objektiv.
Ko sva se najedla, sva rabila še nekaj »za noge pretegnit«. V bližini je tam prav za ta namen kot naročen slikovit rt La Pointe du Grauin, ki ponuja prijetno sprehajalno pot in čudovit razgled na razgibano obalo. Prelepo!
Najin nasvet: če imate radi ostrige, se v Cancalu nujno ustavite, če jih nimate radi, pa prav tako! 🙂
