Prokletije – iz doline v dolino v Albanskih Alpah

Želji, da bi čisto za konec našega letošnjega potepanja po Balkanu vsaj pokukali v te menda tako čudovite in za samostojne »raziskovalce« še vedno malce v tančico skrivnosti zavite »proklete planine«, kot so jim že davno nazaj vzdevek nadeli prebivalci ob njihovem vznožju, se nismo mogli upreti. No, vsaj jaz ne. Matija je bil po nekaj dvomih na začetku tudi hitro »za«, potem pa sta se radovednosti, kako neki bo tam, nalezli še punci…  🙂

Prokletije so najmogočnejši gorski masiv na Balkanskem polotoku na meji med Črno goro, Kosovom in Albanijo. Čeprav geografsko spadajo k Dinarskemu gorstvu, pa po obliki vrhov in zaradi ozkih in globokih ledeniških dolin ter številnih ledeniških jezer bolj spominjajo na alpski svet. Od tod najbrž poimenovanje, da so Prokletije južnoevropske Alpe. Eni jim poenostavljeno rečejo kar Albanske Alpe. Najvišji vrh je z 2694 metri Maja Jezerce. Pristopi na najvišje vrhove z albanske strani so dolgi in naporni in 1500 višincev garanja, ki zna biti v juliju in avgustu še »prokleto« vroče za povrh, praktično ne uide. Mi smo se za čisto prvič odločili lepote Prokletij skromno zajeti z malo žličko in si zadali za cilj, da poskušamo izvesti treking iz doline v dolino – iz Valbone v Theth. 

Pa tudi to je bilo lažje reči in načrtovati na papirju, kot storiti. Že dejstvo, da si je za pohod, ki v »turističnem« tempu traja približno 5-6 ur, treba vzeti dva dni, je dovolj zgovorno. Kakršnakoli kombinacija in logistika z lastnim prevozom v vsakem primeru odpade. Svet je tu pač tak, da bi nazaj na izhodišče po avto mnogo hitreje prišli spet peš po isti poti, kot pa na kakršenkoli način naokoli po cestah, tudi če bi nas v drugi dolini čakal še en avto. Tako nam ni preostalo drugega, kot da smo začeli razmišljati o uporabi javnega prevoza. Pa se je zataknilo tudi s tem. Pričevanja nekaterih blogerjev, ki smo jih našli na spletu, so namreč razkrila neprijetno dejstvo, da je javni prevoz izjemno nezanesljiv. Sumničavi smo postali tudi med prebiranjem »uradnih« informacij, da recimo avtobus pelje »predvidoma« ali pa »ponavadi« ob tej in tej uri. Po vrhu vsega je treba med potovanjem v Valbono na primer večkrat zamenjati prevozno sredstvo in če kateri od njih pelje samo enkrat na dan in če ima predhodni zamudo, pomeni, da boste po vsej verjetnosti naslednjega zamudili in če… teh če-jev ni bilo ne konca ne kraja. Bilo jih je preveč celo za našo »zapriseženo« in nam tako »sveto« popotniško neodvisnost in princip, da si vedno vse organiziramo in izvedemo sami. Na koncu smo popustili in začeli iskati »tailor made« ponudbe pri agencijah.

Kar veliko dopisovanja je bilo potrebnega (od precej ponudnikov, ki se oglašujejo na spletu, odgovora sploh nismo dobili), predno smo se na koncu vendarle odločili, komu bomo v tistem odročnem hribovskem svetu, kjer ni ne grs-jevcev in ne helikopterjev, signal je pa po sistemu »sad ga ima, sad ga nema«, za dva dni zaupali naše »usode« 🙂 . Izkušnja je bila precej pozitivna. Moram priznati, da je do tik pred koncem, ko se je malenkost zapletlo s prevozom nazaj v Skadar, vse potekalo točno tako, kot nam je bilo obljubljeno in dogovorjeno.   

Na poti v Valbono smo dobri dve uri preživeli na ladji in pluli v prekrasnem okolju po Komanskem jezeru. Ali po Drinu, če hočete. Jezero je namreč nastalo, ko so v sedemdesetih letih za potrebe hidroelektrarne zajezili reko Drin. Takrat najbrž še niso vedeli, da so ustvarili eno največjih in najlepših zanimivosti Albanije.

Valbona je osupljivo lepa dolina. Tisti Slovenci, ki so že bili v njej in so o tem pisali, so jo poimenovali »albanska Trenta«. Ne bi se mogla bolj strinjati. Ne vem, če lahko razumete, ampak tam, v domnevno najbolj »zabačenem« delu Albanije, kjer mimogrede menda še vedno velja zakon krvnega maščevanja, sem se počutila naravnost »domače«. In ko sem med vožnjo tja skozi okno opazovala istoimensko reko, »albansko Sočo«, sem v njej dejansko skoraj videla našo »hči planin«. Edino malo tistega edinstvenega, smaragdno zelenega odtenka ji je zmanjkalo do popolne podobnosti. Še zdaj mi je žal, da nisem na parih mestih voznika prosila za postanek za nekaj posnetkov.

Po prihodu v Valbono smo na vsakem koraku ugotavljali, da to pa ni (več) dolina, za katero bi lahko rekli, da se je v njej čas ustavil. Nasprotno. Opaziti je, da jim je že zelo jasno, kako se turizmu oziroma turistom streže. Nastanili so nas v dve sicer majhni, ampak lično opremljeni leseni sobi, do katerih smo smeli le v copatih, vsaka soba je imela lastno kopalnico, v kateri ni manjkal tuš s toplo vodo in večerjo nam je postregel uglajen natakar z dobrim znanjem angleščine, oblečen v črne, na rob zlikane hlače in belo srajco. Edini prizvok »domačnosti« je bivanju dajal škripajoči pod, ki se je udinjal pod našimi koraki in edina »eksotika« je bil jedilni list, napisan na roko, na listu, iztrganem iz malega zvezka. Morda bo kak zapriseženi avanturist rekel, da to pač ni to in da nismo doživeli »tiste« pristne Valbone. Morda res ne, ampak nam, ki iščemo pustolovščine v vsem drugem, edino v nastanitvah pa raje ne, je bilo všeč. In nad udobjem se nismo niti najmanj pritoževali… 🙂   

Zjutraj nam je naročen »taxi« najprej prihranil kakšno urico hoje po neskončnem prodišču, potem pa smo začeli zares. Mi štirje in vodič – domačin s konjem, kateremu nismo naložili za nosit več kot eno lahko torbo s štirimi pari superg. Ravno toliko, da se ni počutil odveč. Konj ali vodič ali pa oba skupaj. Kajti aranžmaja brez vodiča in konja se ni dalo dobiti. Ker bi se v tem primeru bojda sigurno izgubili.

Približno osemsto metrov visok je bil vzpon na sedlo Valbona in približno tisoč metrov »globok« je bil sestop z njega v drugo dolino, v Theth. Kaj reči o sami poti? Prelepa. Krasna. Čudovita. Razgledna. Polna cvetja in zrelih gozdnih jagod, ki so bile za malico. In prav nič zahtevna. Že to, da jo brez problema zmorejo konji, pove vse. Tu je menda v preteklosti vodila stara tihotapska pot. Vroče je pa bilo. Zelo. Kljub temu, da smo zgodaj začeli. Planinskih koč na poti ni, sta pa dve prav krasni »okrepčevalnici«, kjer se dobi kava, hladna pijača in kak prigrizek. Dobili smo občutek, da bi pot z lahkoto našli tudi brez vodiča. Nekaj smerokazov na poti je, tudi markacije so. Sprva bolj redke, bolj pa, ko smo se bližali Thethu, bolj so bile pogoste in bolj so se nam zdele »frišne«. Kot da so pot začeli na novo markirati in kot da so začeli z drugega konca kot mi…  

Naš vodič je bil prijazen in simpatičen in nadvse pozoren. Ves čas je preverjal, če nam tempo ustreza in če mu sledimo. Pogosto je ostal malo zadaj, potem pa prihitel za nami s polnim prgiščem sveže nabranih jagod in nam jih natresal v dlani. Edina slaba stran je bila, da je govoril samo albansko. Pa tako radi bi kaj poklepetali z njim. Tako pa je bila naša edina komunikacija z njim slišati takole: on je vprašal »Ok?« in mi smo odgovorili »Ok!« in smo šli naprej. No, edino v Thethu, ob slovesu, se je pa »razgovoril« 🙂 . Ko mu je Matija v roke stisnil »bakšiš«, so se mu usta razlezla v širok nasmeh in z dvignjenim palcem je zaklical »Tenk ju veri mač!«  🙂

Ko smo že mislili, da se ne bo zgodilo nič kaj zelo zanimivega več, se je prva polovica potovanja iz Thetha nazaj v Skadar izkazala za pravo avanturo. Vožnja do prelaza Thore je bila namreč poglavje zase. Pretresljiva. Dobesedno. Še dobro, da smo kosilo tisti dan preskočili. Če smo namreč do takrat mislili, da smo že kar nekaj kilometrov prevozili po slabih albanskih cestah, smo tam dobili lekcijo, kaj slaba cesta v resnici je. Vas zanima? Makadam. Ostri, nepregledni ovinki, pred katerimi je šofer nenehno preventivno trobil. Luknje. Globoooke. Na enem robu ceste strm breg, na drugem pa en sam globok nič. Srečanje z nasproti vozečim vozilom se je (kako bi le lahko bilo drugače) ponavadi zgodilo ravno na najožjem delu, tam, kjer poleg enega avta še za kolesarja skoraj ni bilo prostora. Vsaj meni se je tako zdelo. In avtomobili, ki so nam prihajali nasproti, so se vsi po vrsti umikali na našo stran pod hrib in čakali, da bo naš šofer zapeljal tja na rob tistega niča. Tolažila sem se edino z mislijo, da ta naš stric za volanom najbrž vsak dan vsaj enkrat prevozi tole cesto in da menda že ve, kaj dela. In ko sem ravno pomislila, kako neki bo vožnja izgledala šele navzdol, je sledilo presenečenje – na prelazu se je začel lep, gladek asfalt, ki je trajal potem vse do Skadra… 🙂     

Prokletije so definitivno kraj, kamor bi se rada vrnila…   

Še en prispevek o naši letošnji »balkanijadi« bo sledil. V njem bom strnila vtise o obeh obiskanih državah in omenila nekaj krajev, ki jih v dosedanjih prispevkih še nisem. Pisala bom tudi o tem, kateri stereotipi ne držijo več, pa kako je bilo, ko nas je zaradi storjenega prekrška ustavil albanski policaj in kako smo v Albaniji reševali zadrego s pokvarjenim avtom… Čez nekaj dni… 🙂