Zagorija – gorata pokrajina na severozahodu Grčije

Po ogledu Meteore in njenih samostanov smo potovanje po Grčiji nadaljevali proti Zagoriji. Že naš gostitelj na jezeru Kerkini nam je povedal, da se območju pravilno reče oziroma izgovori »Zagorohorija«, ampak da tudi Grki v pogovornem jeziku zadevo poenostavijo (skrajšajo) in rečejo Zagorija. To je gorata pokrajina na severozahodu Grčije, del Pindskega gorstva. Nahaja se približno 30 kilometrov severno od mesteca Ioannina, ki je glavno mesto pokrajine Epir. Obiskovalcu ponuja vse kaj drugega kot to, kar si klasičen turist od obiska Grčije obeta. Predstavlja preplet strmih pobočij, globokih sotesk, rek, potokov, jezer, slikovitih vasi in kamnitih mostov. Divja in neokrnjena naravna lepota je na ogled za vsakim ovinkom, pa znamenita zagorijska kamnita arhitektura tudi. Kamen je namreč na tem območju že stoletja glavni gradbeni material.

Bivali smo v vasici Aspraggeli (Asprangeloi), ki se je izkazala za odlično izhodišče za raziskovanje Zagorije. Kot bi me pri načrtovanju potovanja vodila kakšna višja sila, sem predlagala, da si v enem od hotelov namesto ene ali dveh, rezerviramo kar tri nočitve. In tako smo storili. In še dobro, da smo. Kajti ravno v času našega obiska, je območje prešla deževna motnja in smo tam bivali ravno dovolj dolgo, da smo med dežjem, ki je padal večino časa, uspeli ujeti sem pa tja kakšno »suho« urico ali dve za ogled nekaterih zanimivosti. Smeli pohodniški načrti so padli v vodo, a na koncu smo bili veseli in zadovoljni, da smo se vsaj pošteno razgledali, če že nog nismo ravno pretegnili.         

Glavna naravna znamenitost Zagorije je KANJON VIKOS, ki ga je izoblikovala reka Voidomatis. Po Guinessovi knjigi rekordov velja za najglobljega na svetu glede na njegovo širino (globok je 900 m, širok zgolj 1100 m). Nekateri mu pravijo kar »grški Grand Canyon«. Mi smo si ga uspeli ogledati z nekaj razglednih točk. Po naše je bil najlepši pogled nanj iz istoimenske vasice Vikos in z razgledišča Beloi, do katerega je približno tričetrt ure hoje iz vasi Vradeto (1340 m), ki je najvišje ležeča vas v Zagoriji.   

Druga glavna značilnost Zagorije so njene slikovite, tradicionalne KAMNITE VASICE. Čeprav so si med seboj podobne, ima vendarle vsaka svoj šarm in svoj značaj. 46 naj bi jih bilo vseh skupaj. Prav v vseh, v katerih smo se ustavili (postanke smo delali tam, kjer je postanke delal dež 🙂 ), smo uživali in vsako smo si po nečem zapomnili in jo ohranili v spominu.  

Tretja značilnost in poleg kamnitih vasic glavni arhitekturni poudarek Zagorije so KAMNITI MOSTOVI. Posebna morfologija terena ter številni potoki in reke na celotnem območju so privedli do gradnje kamnitih poti in mostov, ki so povezovali naselja. Večina mostov je bila zgrajena v 18. in 19. stoletju, njihovo (drago) gradnjo pa so financirali bogati prebivalci, po katerih so bili mostovi na koncu tudi poimenovani. Odvisno od širine reke, imajo enega, dva ali tri oboke.

Če boste Zagorijo obiskali v poletni vročini, si ohladitev morda lahko poiščete v naravnih bazenčkih »Papingo rock pools«, ki se nahajajo ob cesti med vasico Papigo in Mikro Papigo. Mi osvežitve nismo potrebovali, a smo jih iz radovednosti vseeno obiskali. Imeli so zelo malo vode in tudi če bi hoteli, se kopati v njih ne bi mogli. Zanimivi so bili pa vseeno! 

V Zagoriji smo se kljub muhastemu vremenu imeli lepo. V danih vremenskih pogojih smo videli veliko zanimivega. In ravno zaradi vremena, kakršno je pač bilo, smo okusili neskončno veliko grških specialitet, po katerih se nam še danes malo cedijo sline. Sem pa vse povezave in zapiske, ki so se nanašali na pohodniške načrte, skrbno shranila. Za vsak slučaj, če nas še kdaj zanese v te konce… 🙂