Mostar – mesto na dveh bregovih

Bi rekla, da za hiter ogled Mostarja ni treba predvideti več kot nekaj uric časa. Toliko si ga zanj običajno vzamejo dopustniki, ki ga obiščejo mimogrede med vožnjo proti hrvaški obali ali pa od tam v ta hercegovski biser naredijo poldnevni, morda celo zgolj večerni izlet. Midva sva v Mostarju prespala kar trikrat! Zakaj že? Razložim malo kasneje… 

Znamenitost, ki v Mostarju ukrade skoraj vso pozornost turistov, je Stari most, ki se s svojim 29-metrskim lokom pne nad reko Neretvo. Mimogrede – če gre verjeti navedbi Wikipedije, je imel most ob izgradnji največji lok na svetu. Na vsaki strani mostu se nahaja po en stražni stolp in po njima – rekli so jima »mostari« (čuvaji mostu) – je mesto dobilo ime. Most je v 16. stoletju dal zgraditi Sulejman Veličastni, deseti sultan Osmanskega cesarstva, pod katerim je slednje doseglo svoj vojaški, politični in gospodarski vrhunec. Izročilo pravi, da je arhitekt še pred dokončanjem mostu pobegnil iz mesta, saj še sam ni verjel, da bo vitka konstrukcija vzdržala, a v primeru, da bi se most podrl, mu je Sulejman grozil s smrtjo. Most je trdno stal dobra štiri stoletja in preživel dve svetovni vojni, a bil slednjič porušen leta 1993 v vojni, ki je divjala po razpadu Jugoslavije. Norost brez primere, ki pa se s tem še ne konča. Sem morala trikrat prebrati, da sem se prepričala, da res prav berem, da je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo kasneje razsodilo, da je bil most »upravičena vojaška tarča«! A oni to resno?

Danes je obnovljen po starih načrtih. Kolikor je bilo to mogoče, so v obnovljeni most vgradili originalne kamnite bloke, ki so jih dvignili iz Neretve, manjkajoče dele so izklesali na novo po enakem postopku in v istem kamnolomu, kot so bili narejeni originali. Most je bil ponovno svečano odprt leta 2004, leto kasneje pa skupaj s starim mestnim jedrom kot prvi iz Bosne in Hercegovine vpisan na seznam Unescove svetovne kulturne dediščine. Obnovljeni most naj bi postal simbol miru in sprave, a se zdi, da sicer povezuje rečna bregova – levega (vzhodnega) bošnjaškega in desnega (zahodnega) hrvaškega – ljudi pa žal (še) ne. Mostar ostaja mesto na dveh bregovih – tako in drugače…

Ko sva se po prihodu pozno popoldne prvič sprehodila po starem delu mesta, sva doživela… kako bi se temu reklo… no, šok zaradi neizmerne množice turistov, ki so se kot počasna reka valili po ulicah. Enostavno ni bilo mogoče drugače, kot da sva šla s tokom. Čez most na drugo stran Neretve sva komaj prišla, ker se je na njem trlo ljudi, ki so čakali, da se bo postavnemu, zagorelemu mladcu končno zazdelo, da je zbranega denarja vendarle dovolj in bo skočil v vodo.   

Mesto sva si dva dni kasneje podrobneje ogledala v zgodnjih jutranjih urah. Tako rekoč prazno je bilo. Neskončno sva uživala in tak zgodnji ogled zares priporočava. V tistem jutru sva se povzpela še na vrh minareta mošeje Koshi Mehmed Pasha, od koder je zares lep razgled na mesto, nato pa obsedela v hladni senci kavarnice s prekrasnim pogledom na most. To so bili morda celo moji najljubši trenutki v mestu – mir, prijetno hladna senca, dišeča, prava bosanska kava, limonada za žejo in košček baklave, ker sva zajtrk preskočila… 

Ves čas bivanja v Mostarju sva imela krasno vreme. Nič čudnega. Mostar ima – če gre verjeti statistiki –  na leto menda zabeleženih več kot 300 sončnih dni in je glede tega skupaj z Atenami rekorder v Evropi.  

In končno, zakaj že sva kar trikrat prespala v Mostarju? No, ker je to mesto že samo po sebi krasno, obenem pa tudi odlično izhodišče za izlete do bližnjih znamenitosti. Za vse okuse. O tem, katere bova obiskala, se nisva odločila vnaprej, sva pa vsaj za nekatere od njih želela imeti dovolj časa. O obisku mesteca Počitelj bom nekaj napisala v eni naslednjih objav, za ogled naravnega parka Hutovo blato so se nama temperature zdele čisto previsoke, sva se pa zapeljala do izvira reke Bune – Vrelo Bune v kraju Blagaj, a sva ga po dveh »škljocih« zaradi nepopisne  gneče zapustila. Po tej izkušnji nama ni padlo na pamet, da bi se podala do slapov Kravice ali bog ne daj do Međugorja, kjer sva pričakovala podobno, nama nič kaj všečno zgodbo. Namesto tega sva se raje odpravila… ah, tega pa res ne smem že kar izdati… ostanite malo radovedni in berite čez nekaj dni… Zaupam vam samo to, da je bilo kot češnja na torti vsemu najinemu potovanju po Bosni… 😉 🙂