Balkan trip 2017 – Makedonija in Albanija

Po Balkanu smo se potepali že lani. Sarajevo smo obiskali in Črno goro. In tako zelo nam je bilo všeč, da smo letos sklenili kar nadaljevati približno tam nekje, kjer smo lani končali… 🙂

V Makedonijo smo vstopili povsem sproščeni. Kot da gremo nekam, kjer smo itak »doma«. In v resnici je bilo vse dni čutiti, kot da se naša doživetja na nek način prepletajo z (najino) nostalgijo in obujanjem spominov na »dobra stara vremena«, ko smo bili še skupaj v eni državi. Z Albanijo je bilo drugače. Kljub temu, da je od konca njene »izoliranosti« minilo že četrt stoletja in kljub vedenju, da se država bliskovito razvija in postaja vse bolj »vroča« turistična destinacija, je vse do prihoda vanjo vsaj v naši podzavesti še vedno ostajala zavita v tančico skrivnosti. In vzbujala radovednost. In napeto pričakovanje, kaj neki nas čaka »na oni strani«…

Stereotipi o Albaniji se razblinjajo. Enostavno ne držijo več. Na primer ta, da je Albanija dežela mercedesov. Morda je včasih res bila. In v bolj odročnih vaseh so še danes pred hišami v resnici parkirani v glavnem mercedesi. V mestih pa ne več. Nekajkrat sem prav »za hec« štela avtomobile, ki so nam vozili nasproti ali pa so bili parkirani ob kaki dolgi ulici. V vseh primerih sem tistih s trikrako zvezdo naštela zgolj za kakšno tretjino, vse ostalo so bile druge znamke. Tudi stereotipu, da je Albanija dežela bunkerjev, bi danes težko še pritrdili. Že res, da smo jih videli kar nekaj, ampak glede na to, da so jih v času vladavine Enverja Hoxhe menda po celi državi zgradili kar okoli šeststo ali celo sedemsto tisoč, bi človek pričakoval, da bodo posejani za vsakim ovinkom. Pa niso. Lahko sicer, da jih samo nismo opazili, ker jih je že tako na debelo prerasla trava, lahko pa, da so Albanci tako hitri z uresničevanjem njihovega načrta, da jih bodo menda najmanj polovico po vsej državi uničili. In nenazadnje – stereotip o revni in zaostali deželi je danes zgolj še mit, resnica pa gotovo ne več. Že dejstvo, da te nihče več čudno ne gleda in se ne drži za glavo, ko mu poveš, da greš na potovanje ali na dopust v to nekdanjo komunistično enklavo, je dovolj zgovorno. Albanija je dežela, ki se razvija zelo hitro. Kot da hoče nadoknaditi vse za nazaj. Zato bo marsikateri letos še kolovoz morda že prihodnje leto magistralna cesta in prenekatera samotna in idilična plaža bo morda že čez dve leti polna ležalnikov in senčnikov in obdana z visokimi hoteli.

Za potovanje po Albaniji si je treba vzeti čas. Sploh če si želite videti še kaj drugega kot zahodno obalo in glavno mesto. Ceste, razen izjem seveda, so še vedno poglavje zase. Če smo si prvo uro za tem, ko smo vstopili v Albanijo, še mislili, da vse skupaj ni nič posebnega in da ni nič drugače kot recimo marsikje v Sloveniji, je vrag vzel šalo že kar prvi dan, ko smo iz Ohrida prek Korce in Gjirokastra potovali do Sarande. Tristokilometrski odsek nam je vzel dobrih sedem ur in s postanki vred predstavljal kar celodnevno potovanje. Tu pa tam nas je po desetinah kilometrih lukenj presenetil kak čisto na novo asfaltirani odsek, ampak navdušenje nikoli ni trajalo dolgo. Ravno smo se ga navadili, pa ga je zmanjkalo 🙁 . Promet v mestih je prej kot ne kaotičen in treba je dobesedno vzeti rek, da se počasi daleč pride. Krožišča imajo, samo še naučiti se morajo, da ima tisti znotraj njega pač prednost. Tako pa se zelo pogosto dogaja, da se sredi krožišča ustavijo in dajejo prednost tistemu, ki se z njihove desne vanj šele vključuje, kar ustvarja dodatne zastoje in zmedo. Se pa v Albaniji ceste gradijo na veliko in če bodo tako nadaljevali, jim bomo Slovenci po kakem desetletju lahko že pošteno gledali v hrbet in jim zavidali. In z boljšimi cestami bodo verjetno prišle tudi radarske kontrole. Mi letos nismo naleteli niti na eno… 🙂  

O sporazumevanju z domačini. V Makedoniji smo se počutili nekako bolj »domače« kot v Albaniji. Poleg skupne preteklosti je k temu gotovo pripomoglo tudi to, da v Makedoniji težav pri sporazumevanju praktično nismo imeli. Čeprav imajo Makedonci svoj jezik, se mi zdi, da nismo naleteli na prav nikogar, ki ne bi znal »pričati po naše«. V Albaniji je bilo drugače. Imeli smo opravka z marsikom, ki ni znal drugega, kot albansko. In če je bil to recimo natakar, je bila težava še večja. Včasih smo kak nesporazum rešili s pantomimo, včasih pa tudi to ni pomagalo. Kot posrečena anekdota mi bo v spominu ostalo recimo naročanje pijače v obcestnem lokalu. Špela je naročila »kolo«. To je šlo gladko skozi. Neža je želela »orindž džus«. No, tu se je pa zataknilo. »Aaa???« »Džus…« »Aaaa???« »Džus….orindž…« In spet »aaa???«. Potem je Neža popustila: »Ah, kola pliz!« »Yes, yes…«, so se potem kar naenkrat natakarju usta razlezla v nasmeh. »Pa smo se končno sporazumeli,« si je najbrž mislil… 🙂

Simpatije do Slovenije in Slovencev. Kdorkoli in kjerkoli nas je vprašal, od kod prihajamo, vsi in povsod so se razveselili, ko so slišali, da smo iz Slovenije. In vsi so seveda vedeli, kje Slovenija je in vsi so z nami želeli poklepetati. In nam povedati, kje vse v Sloveniji so že bili in kaj so tam počeli. Pa naj je bil to taksist v Skopju, prodajalec bureka na skopski čaršiji, sobodajalec ob Ohridskem jezeru, turistični delavec, ki nam je organiziral treking v Prokletijah ali naključni mimoidoči, ki nas je ogovoril med nočnim fotografiranjem Berata. Natakar v Sarandi, sicer Makedonec, pa nam je celo naročil, naj mu pozdravimo »zemljaka« v Nobel Bureku v Ljubljani 🙂 . Zanimivo se nam je zdelo, kako so vsi po vrsti, predvsem v Makedoniji, idealizirali podobo Slovenije, njeno stopnjo razvitosti in urejenosti. Edino taksistu, ki menda večkrat naokoli vozi Slovence, je bilo znano, da se pri nas v nasprotju z vsesplošnim prepričanjem Makedoncev vendarle ne cedita le mleko in med, da se tudi pri nas na specialistični pregled ali operacijo čaka mesece in da je nasploh Slovenija daleč od tega, da bi bila »druga Švica«.  

Kratek povzetek potovanja. Na poti smo bili vsega skupaj trinajst dni, z avtomobilom smo prevozili 3.156 kilometrov in še dodatnih dobrih 200 s taksiji, avtobusi in ladjo. Petkrat smo prenočili v Makedoniji in sedemkrat v Albaniji. Sprehodili smo se po dveh prestolnicah, Skopju in Tirani in obiskali tri kraje, ki so v teh dveh državah uvrščeni na seznam Unescove svetovne dediščine – Ohrid z istoimenskim jezerom v Makedoniji ter mesteci Berat in  Gjirokastër v Albaniji. Tudi kopali smo se v obeh državah. V Makedoniji v Ohridskem jezeru, v Albaniji pa v Jonskem morju. Spoznavanje albanske riviere smo začeli v mestecu Sarandë, ki je nekakšen »albanski Portorož«, od tam pa nadaljevali z vožnjo vzdolž obale po čudoviti panoramski cesti čez prelaz Llogara do mesteca Vlorë. Vzdolž tega približno 100-kilometrskega obalnega pasu se plaže vrstijo druga za drugo in najti kakšno še »deviško« in čisto samotno je pravzaprav »misija nemogoče«. Mi smo našli eno, ki bi ji skoraj lahko rekli »raj na zemlji«. Edino to je bilo, da smo za tako »iluzijo« morali ves čas gledati stran od gradbišča, na katerem že nastaja apartmajsko naselje. Na poti iz Tirane v Skadar (Shkodër), ki je bil zadnja »baza« na našem potovanju, smo zavili še v »Skenderbegovo« mesto Krujë, ki se med drugim ponaša s krasnim, verjetno najbolj tipično turškim bazarjem v Albaniji in na katerem se dejansko dobi vse, od tipičnih izdelkov domače obrti pa do slavnega albanskega konjaka. Najlepše smo pustili za konec. Dvodnevna avantura v Prokletijah je bila v resnici kot »češnja na torti« vsemu, kar smo v dveh tednih videli in doživeli. Edini načrtovani, a na koncu neobiskani kraj je ostal Butrint, bogato arheološko najdišče v neposredni bližini Sarande, ki je tudi uvrščeno na seznam Unescove dediščine. Namesto tega smo… no, o tem malo kasneje…

Potovanje je bilo točno takšno, kakršnega imamo najraje: zanimivo in raznoliko. Vsega po malo in za vsakogar nekaj. Hribov in morja, mestnega vrveža in podeželske idile, zgodnjega vstajanja in dolgega poležavanja, prehranjevanja iz prtljažnika in božanskih kulinaričnih užitkov. Edino ena stvar je bila precej »enolična«. Vreme. Sonce, sonce in še kar sonce in še več sonca in visoke temperature. Ampak se je tako lepo izšlo, da smo se ravno takrat, ko je bilo najbolj vroče, večinoma vozili ali pa se kopali, za sprehode in oglede pa smo izkoristili poznopopoldanske in večerne ure, ko se je že prijetno shladilo. A kot da je potovanje v lastni režiji na jug Balkana samo po sebi čisto preveč enostavno in premalo avanturistično, so se nam »za piko na i« zgodile tri stvari, ki sploh niso bile v načrtu… 

Prva je bila ta, da smo ob Ohridskem jezeru doživeli potres. Enemu precej močnemu potresnemu sunku, poročali so, da je bil pete stopnje po Rihterjevi lestvici, je sledilo še več šibkejših. Ki smo jih zelo dobro čutili. Ko smo nato v medijih prebrali, da je bilo na območju Ohrida v zadnjih dveh tednih zabeleženih okoli osemsto potresov, je, priznam, nelagodje gladko povozilo občutek, da doživljamo pač eno zelo »kul« dopustniško pustolovščino.

Druga stvar, ki ni bila načrtovana, pa se je vseeno zgodila, je bilo to, da so nas manj kot pol ure po vstopu v Albanijo ustavili policaji. Ker smo pač storili prekršek. Minuto ali dve prej smo namreč pred seboj zagledali znak za enosmerno cesto, navigacija pa je vztrajno kazala naravnost. Kaj pa zdaj? No ja, saj smo vedeli, da bi »teta« vse »preračunala«, tudi če bi zavili levo, kar je bila edina druga možnost, ampak zakaj bi si komplicirali življenje, če sta pa pred nami dva avtomobila z albansko registracijo mirno peljala naravnost. Mi pa pač za njima. No, kak kilometer naprej smo bili potem vsi skupaj »parkirani«. Policaj je k sreči znal angleško in s prav nedolžnim glasom in milim pogledom smo mu razložili, da smo tu prvič, da navigacija kaže naravnost in da mi res ne vemo, kje drugje bi lahko šli in da se res ne bi radi izgubili. Mož v modrem si je z zanimanjem ogledal naš ekranček na telefonu, potem pa šel, vzel »beležko« in napisal kazen prvemu, pa drugemu… potem pa se je vrnil k nam, še enkrat pogledal tisto puščico, ki je še kar kazala naravnost in nam prijazno in z nasmehom na obrazu pokazal, naj kar nadaljujemo naprej in nam zaželel srečno pot… 🙂 . Najbolj zanimivo pri vsem tem se nam je zdelo to, da obema Albancema pred nami, ki sta dobila kazen, sploh ni bilo treba obrniti, ampak sta lahko enako kot mi vpričo policaja še naprej delala prekršek s tem, da sta nadaljevala z vožnjo v prepovedno smer…?! Očitno pri albanskih policajih šteje le to, da kazen napišejo, potem pa…?!

Tretja čisto »nebodigatreba« stvar je bila pa ta, da se nam je pokvaril avto. Ko smo po celodnevnem kopanju in poležavanju na hotelski plaži sami sebe proti večeru le spravili v »muving« in se hoteli odpeljati na ogled arheološkega najdišča Butrint, našega jeklenega konjička nismo mogli pripraviti do tega, da bi šel z nami. Bolj ko je šofer napenjal mišice, bolj se je volan upiral. Strah, kako bomo mi zdaj v tej »zabačeni« Albaniji uredili popravilo, se je izkazal za čisto odvečnega. Po posredovanju fanta, ki je delal na recepciji hotela, se je v 10 (z besedo: desetih) minutah na parkirišču pojavil mehanik in po kratkem pogovoru odpeljal avto. In ga naslednje dopoldne, še celo pol ure prej, kot je obljubil, popravljenega, z zamenjano hidravlično cevko, pripeljal nazaj. Cena: 85 eur. Ali je to za albanske razmere drago ali poceni, nismo vedeli, ali nas je glede na njihove cene »nategnil« ali ne, se nam tudi ni sanjalo, smo bili pa našega avtočka nazaj tako veseli, da smo plačilo zaokrožili na stotaka, pa še fant z recepcije je dobil bogato »žepnino«. In potem smo se še nekaj dni hecali, da bomo odslej avto na servise in popravila vozili kar v Albanijo 🙂 . 

Na koncu moram omeniti še eno stvar. Potovanje v Makedonijo in Albanijo dodatno še malo »polepšajo« cene. Ki so ugodne. Z malo brskanja se da najti prav lepe in obenem poceni nastanitve, tudi cene v restavracijah so v primerjavi s Slovenijo praviloma precej nižje. Edino nečesa si ne smeš privoščiti: plačevanja z evri v Albaniji. Čeprav ti to na vsakem koraku velikodušno dovolijo. In naj se zdi še tako prikladno, od tega lahko začne boleti glava. Če je tečaj, kot je bil v času našega obiska, 125 lekov za evro, domačini ceno recimo 500 lekov »zaokrožijo« na točno 5 evrov. In ko to naredijo nekajkrat in v primeru večjih zneskov, si lahko tik tak ob lep kupček evrčkov.

Makedonija in Albanija sta nas navdušili. Z vsem, kar imata ponuditi. Z vsem lepim in malo manj lepim. Ampak takšni sta, takšni smo ju doživeli in takšni nam bosta ostali v spominu. In to šteje. Jaz bi se z veseljem vrnila… v magično lepe Prokletije, na kakšno samotno plažo ob kristalno čisto turkizno modro Jonsko morje in v vrvež nočnega Skopja… Morda se pa enkrat res bom… 🙂