Ko smo se deveti dan našega letošnjega potepanja po Balkanu iz smeri Berata bližali Tirani, je vsaj kar se prometa tiče, vse potekalo v skladu s pričakovanji. Nepregledna gneča razbeljene pločevine, ki je na štiripasovni vpadnici proti mestu stala v petih neurejenih kolonah in se skoraj ni premikala, je pa trobila kot razglašen orkester, je bila več kot zgovorna. V trenutku smo dobili potrditev, da je bila odločitev, da hotelsko sobo rezerviramo izven centra mesta, še kako prava. Ujeti v eni od kolon smo kar malo s tesnobo opazovali popolnoma nemočnega voznika rešilca, ki je s prižgano sireno obtičal sredi prometnega infarkta in šele po dolgih minutah, ki so se vlekle kot ure, so mu uspeli narediti toliko prostora, da je lahko nadaljeval pot.
Sredi dneva je bilo, sonce je pripekalo in iskali smo način, da bi tudi ta najbolj vroč del dneva izkoristili za obisk česa zanimivega in pri tem »preživeli«. In največji albanski »šoping center« TEG (Tirana East Gate), ki nam je bil ravno na poti proti hotelu, se je izkazal kot fajn ideja. Daleč od tega, da bi bil kdo od nas kakšen nakupovalni »frik«, ampak v pregovorno »nerazviti« in »zaostali« Albaniji nas je res zanimalo, kaj tu ponujajo trgovci. Jah, kaj naj rečem. Sezuli so nas. Številne znane blagovne znamke druga poleg druge, restavracije, kavarne, res veliko otroško igrišče, kino, pokrito parkirišče in Interspar velikosti, ki v Sloveniji nima konkurence. Sta pa v oči padli ena precejšnja podobnost in ena razlika v primerjavi z recimo ljubljanskim Cityparkom. Cene so bolj »naše« kot albanske in medtem ko so pri nas ob sobotah dopoldne trgovine polne in kafiči zasedeni, v tiranskem centru ni bilo ravno gneče.
Lokacija našega izbranega hotela je bila izvrstna. Le par sto metrov stran je namreč vsakih petnajst minut ustavil avtobus za center mesta. Cena: 40 lekov na osebo za slabe pol ure vožnje in za privilegij, da v prometnem kaosu nikomur ni bilo treba biti šofer (ali sopotnik) ampak smo bili vsi skupaj le »skulirani« in radovedni opazovalci s pulzom na normali. 🙂
Med ogledom Tirane pozno popoldne smo se najdlje zadržali na glavnem mestnem trgu, ki nosi ime po albanskem narodnem heroju Skenderbegu. Ta velja za največjo osebo v zgodovini Albanije in v njegovo čast na trgu stoji enajstmetrski spomenik. Legendarni junak je bil v otroštvu ugrabljen, nato vzgojen v islamu, kot janičar je pobegnil iz turške vojske, prevzel krščansko vero in rojake vodil v boj za osvoboditev izpod turškega jarma. Po njegovi zaslugi so bili Albanci slabe četrt stoletja svobodni znotraj turškega imperija. Nameravali smo se povzpeti na 35 metrov visok stolp z uro, ki je bil včasih najvišja stavba v mestu, a je ob sobotah za obiskovalce odprt samo do druge ure popoldne. Smo pa zato vstopili v mošejo Et’hem Bey, ki velja za eno najlepših v Albaniji. V času vladavine totalitarnega režima je bila zaprta, a ji je bilo uničenje prihranjeno, ker je že prej imela status kulturnega spomenika.
Če pričakujete, da boste v Tirani našli prav veliko obeležij v spomin na bivši režim in predsednika Hoxho, se motite. Mi smo se sprehodili do Piramide, zgradbe, ki jo je Enverjeva hči zasnovala kot njegov muzej, vendar danes bolj kot ne očitno propada. Tudi nekdanja rezidenca Enverja Hoxhe v mestni četrti Blloku nas ni impresionirala. Njej nasproti smo pili kavo in komentirali njen videz. Prav zares ne izgleda ne markantna, ne posebej vzdrževana, čeprav je natakar zatrjeval, da jo občasno uporabljajo predstavniki vlade. Ta del mesta je bil v času komunizma »prepovedano območje«, rezervirano zgolj za elito – predsednika in najvišje komunistične funkcionarje. Potem, ko so ga leta 1991 odprli za javnost, je postal eno od trendovskih področij Tirane, poln stilskih barov in klubov za mlajše generacije.
Tirana se vse bolj razvija v moderno prestolnico. Sodeč le po strogem centru mesta bi lahko rekla, da to pravzaprav že je. Osrednji trg je lepo urejen, glavne mestne avenije so razkošno široke in čiste, veliko je zelenih površin, beračev, ki jih recimo v Skopju kar mrgoli, ni videti nikjer in na vsakem koraku je opaziti neustavljiv pohod kapitala. A ko se človek od »spedenanega« centra oddalji za nekaj ulic ali še dlje na obrobje, spozna, da je Tirana mesto kontrastov. Najbolj v oči bode umazanija. Smetišča, na katerih »se pasejo« krave, ležijo ponekod kar ob mestnih vpadnicah, ceste so luknjaste, ulične tržnice, na katerih prodajajo poceni ponaredke priznanih znamk, ter ceneno plastiko in tekstil, se vrstijo druga za drugo in so obiskane mnogo bolje kot na primer sodobni trgovski center, v katerem smo bili.
Še en vtis, ki smo ga dobili o Tirani moram omeniti. Gradi se na veliko. V Albaniji nasploh, v Tirani pa še posebej. Toliko gradbenih projektov v teku v vseh mogočih fazah, kot jih je trenutno moč opaziti, ko se bližate mestu, je redko videti. In prav res bi bilo zanimivo mesto obiskati spet čez desetletje ali dve. Kajti (pre)hiter razvoj ne prinaša vedno samo prednosti, ampak tudi pasti. In res me zanima, kako bo mestnim oblastem in prebivalcem uspelo krmariti med njimi.
Iz Tirane smo nadaljevali na sever Albanije. Tam nas je čakala »češnja na torti« našega potovanja… več pa (za zdaj) ne povem… berite čez nekaj dni. 🙂
