Srbska Burgundija – Rogljevačke in Rajačke pivnice

Peti dan potovanja po Srbiji sva se iz Donjega Milanovca, od koder sva raziskovala Narodni park  Đerdap, prestavila v Pirot, najin naslednji »bazni tabor«. A ne kar direktno tja. Med potjo sva naredila manjši ovinek in obiskala dve vasici, v katerih niso doma ljudje, pač pa vino – Rogljevačke in Rajačke pivnice. Ime sta dobili po krajih Rogljevo in Rajac v neposredni bližini, katerih prebivalci so ju zgradili.

Mnogi turisti, ko slišijo za pivnice, pomislijo, da se tam pije pivo. Narobe! Beseda pivnica je nastala kot izpeljanka iz »pij vino«. Po drugi strani pa boste starejše domačine slišali reči, da gre za »pimnice«. Obstaja domneva, da to ime izvira iz stavka, ki so ga tam pogosto izgovarjali: »Pijmo ga do zore!«  

Obe vasici sta del širšega območja Negotinske krajine, kateri pravijo tudi srbska Burgundija. Pogoji za pridelavo vina naj bi bili v tem delu vzhodne Srbije enaki kot v francoski Burgundiji – ravno prava struktura tal, podnebne razmere in nadmorska višina. Ah, marketinška fora, si boste morda mislili. Ne pa ni. Domačin nama je povedal, da se je vino od tu v Francijo izvažalo že konec 19. stoletja, po tem, ko je filoksera, bolezen vinske trte, uničila francoske vinograde. Tedaj so francoski trgovci odkrili Negotinsko krajino in neizmerno bogastvo srbskih vinarjev.

Najstarejše pivnice so bile zgrajene že v 18. stoletju, velika večina stoletje kasneje. Gre za kamnite hiške, vinske kleti, ki so bile namenjene proizvodnji in hrambi vina. Danes je veliko zapuščenih in prepuščenih zobu časa, a tistih nekaj, ki še vedno vztrajajo in pridelujejo vino, daje upanje, da tradicija vendarle ne bo zamrla, še posebej, ker pivnice obiskuje vse več turistov, predvsem tujcev, med katerimi so najštevilčnejši ravno Francozi.

Obisku med vikendom sva se želela izogniti. Na enem blogu sva namreč prebrala, da zna biti velika gneča, še posebej, če tja pripelje nekaj turističnih avtobusov. Zato sva se midva načrtno tam znašla v ponedeljek sredi dneva. Najprej sva obiskala Rogljevačke, nato še Rajačke pivnice. Zakaj oboje? Spet zato, ker sva prebrala, da so si po utripu nekako različne. In če sva hotela preveriti, ali napisano drži, sva morala narediti krog po enih in drugih.

Iskreno povedano, sva po kakšne pol ure začela močno dvomiti, če je bila najina odločitev glede časa obiska prava. Že res, da je bilo tako, kot nama je običajno všeč. Nikjer ni bilo nikogar, v miru sva hodila naokoli, fotografirala, se čudila temu ali onemu, a če nama je odsotnost turistov godila, to ne bi mogla trditi za odsotnost domačinov. Vseeno sva pričakovala, da bo kakšna »pimnica« odprta, da bova lahko pokukala vanjo, da bova pokusila kakšno domače vino… brez tega obisk njih pač ne more biti popoln. In ko sva že mislila, da bova odšla »praznih rok« in »suhih grl« sva zagledala moškega, ki nama je mahal. Kretnje so bile nedvoumne, izražale so povabilo. Nisva si pustila dvakrat reči, no, pomahati. 🙂 Podobno se nama je zgodilo tudi v naslednjih, Rajačkih pivnicah. Čeprav v teh krajih odlično uspevajo francoske sorte, sva midva za pokušino raje izbrala vino pridelano iz avtohtonih sort bagrine in tamjanike. Prav nič nisva oklevala, nekaj buteljk tistega iz bagrine je potovalo z nama domov. 🙂  

In koliko zgodb sva slišala! Lastnik ene od Rajačkih pivnic je, ko je izvedel, od kod prihajava, začel pripovedovati, kako velik je bil včasih pridelek, kako so še v bivši skupni državi vinogradniki od tu potovali v Slovenijo in prodajali grozdje po celi republiki, kako so v ta namen v ljubljanski Šiški celo najeli stanovanje, kako dober je bil zaslužek v večjih podjetjih, kjer so jim prodajo uredili sindikati. Žar navdušenja je ugasnil, ko se je verjetno v nekem trenutku obujanja lepih spominov zavedel sedanjosti in potarnal, kako malo je še ostalo od nekdanjega vinograda in kako ni mladih, ki bi nadaljevali njegovo delo. Prepričana sem, da sem opazila, kako so se mu med pripovedovanjem orosile oči…

Ko sva se sprehajala po Rajačkih pivnicah in ko je že izgledalo, da sva prišla do konca, je cesta vodila še kar nekam naprej, naju pa radovednost. Prispela sva do vaškega pokopališča, o katerem menda niti arheologi še niso rekli zadnje besede. Kamniti spomeniki so nenavadne oblike, na njih so vklesana različna znamenja. Zanimivo in nenavadno. Mnogi ga imenujejo »srbski Stonehenge«.

Katere pivnice so nama bile bolj všeč? Rogljevačke! Obisk katerih priporočava? Obojih! Čeprav so Rajačke bolj znane, so se nama Rogljevačke bolj prikupile. Zdele so se nama bolj slikovite, bolj prostrane in urejene, veliko več je obnovljenih, več življenja je zaznati med njihovimi kamnitimi zidovi. Za oboje pa drživa pesti, da tisti, ki vztrajajo, ne bi obupali in da bi se jim tisti, ki še oklevajo, pridružili pri obnovi! Nenazadnje že od l. 2010 kandidirajo za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine.   

Se nadaljuje…