Umbrija in Marke – Narodni park Monti Sibillini

Za narodni park Monti Sibillini sem prvič izvedela debelo desetletje nazaj, ko sem o njem prebrala en kratek zapis na enem blogu. Omemba, da mu nekateri pravijo kar »evropski Tibet«, je sprožila radovednost, ki mi jo je »gugl« pomagal prav na hitro potešiti. Čudovito! Tole bo treba enkrat videti v živo, sem si rekla. In tako sva celoten načrt za tole najino letošnje junijsko potovanjce stkala pravzaprav okrog želje obiskati Sibilline, ki so ena glavnih gorskih skupin (osrednjih) Apeninov. Ker pa so nama všeč potovanja, ki so čim bolj raznolika, sva dodala še nekaj za predtem in nekaj za potem. Predtem sva uživala v živahnem utripu umbrijskih mest, potem pa… no, to pa naj za zdaj še ostane skrivnost. 🙂 

Narodni park Monti Sibillini je bil ustanovljen l. 1993. Za primerjavo – po površini je le malo manjši od našega Triglavskega narodnega parka, sega pa v dve deželi, Umbrijo in Marke. Leži na potresno zelo dejavnem in nevarnem območju. Zadnji katastrofalni potres se je zgodil l. 2016, njegove hude posledice so vidne še danes.

Za obisk parka sva imela predvidene tri dni, glede na vremenske razmere sva realizirala dva, pa še takrat vreme ni bilo ves čas povsem na najini strani. Niti nisva bila presenečena, da je bilo tako. Muhasto poletno vreme v hribih nama je znano že iz naših Alp in v Apeninih ni prav nič drugače. A videla in doživela sva dovolj, lepega seveda, da sva prepričana, da to zagotovo ni bil najin zadnji obisk.

Prvi dan sva bila bolj »turista«. Najprej sva se ustavila v mestecu Norcia, enem glavnih izhodišč za raziskovanje parka. Veselila sva se postopanja po (nekoč) zares lepem osrednjem trgu, a tam so naju pričakali v glavnem le gradbeni odri. Popotresna obnova še vedno poteka in nič ne kaže, da bo kaj kmalu končana. Se pa na glavni ulici skoraj druga poleg druge vrstijo prodajalne s »prodotti tipici«, ki so prava paša za oči (in brbončice kasneje seveda tudi). Niti pomislila nisva, da bi šla kar mimo. 🙂 

Nadaljevala sva v bržkone najlepši del parka nasploh, na planoto Piano Grande, ki leži na približno 1300 metrih nadmorske višine. V preteklosti je bilo to dno jezera, ki se je zaradi kraških pojavov sčasoma izsušilo. Planota je najbolj poznana po enkratnih prizorih, ki jih ustvarjajo cvetoči travniki in polja. Največji barvni poudarek prispevajo cvetovi leče, po kateri je to območje še posebej poznano. »Eksplozija« najlepših barv se ne zgodi vsako leto ob istem času (odvisno od vremenskih pogojev pač), vsekakor pa enkrat med majem in julijem. Letos je bilo cvetenje ob najinem obisku (10. junija) še zelo na začetku, tako da nama tistega spektakularnega pisanega mozaika barv ni bilo dano videti.  

Prav poseben pečat planoti daje vasica Castelluccio, ki je najvišje naselje v Apeninih (1452 m). Od daleč je videti idilična in prikupna, pogled od blizu pa razkrije vso tragedijo, ki so jo za seboj pustili rušilni potresni sunki. Večina hiš je popolnoma uničenih in zapuščenih. Turisti se že vračajo, za nekdanje prebivalce bi to težko rekla. Gostilnice in taverne delujejo v bivalnih zabojnikih. V eni od njih sva si privoščila okusno kosilo.

Pozno popoldne sva se zapeljala še malo naprej, na prelaz Forca di Presta (1534 m), ki leži točno na meji med deželama Marke in Umbrija in je izhodišče za številne pohodniške poti. A uprava parka je mislila tudi na tiste, ki večurnih tur ne zmorejo in je v okviru svojega strateškega projekta »Park za vse« (Un parco per tutti) s prelaza uredila dobre tri kilometre dolgo panoramsko »pot za vse« – Sentiero per tutti. Zanimalo naju je, kako izgleda, zato sva se kljub muhastemu vremenu sprehodila po njej. Poteka skoraj po ravnem, saj se na celi dolžini vzpne le za slabih sto višinskih metrov. Pripelje do lepo urejene razgledne točke, s katere se po panoramskih tablah sodeč, na katerih so razgledi narisani in napisani, vidi res veliko! No, kadar se… 🙂

Čez dva dni sva bila v zgodnjem jutru ponovno na prelazu. Namenila sva se na najvišji vrh Sibillinov Monte Vettore (2476 m). Vzpon sva začela v gosti megli, kar pa naju sprva ni niti najmanj skrbelo. Napoved je bila za čas do zgodnjega popoldneva odlična in prepričana sva bila, da se bodo nama »Kranjcema« vremena kaj kmalu zjasnila. No, ni bilo tako. Ravno nasprotno. Postajalo je vedno bolj hladno in vetrovno. Zavetišče Zilioli je bilo zaprto in nama ni nudilo niti najmanjšega zavetja. Malo pod vrhom se je nekajkrat na nebu za hip pokazal kak košček modrine in nama vlil nekaj upanja na razglede, a je pri tem (upanju namreč) tudi ostalo. Če sva še zjutraj razmišljala, da bova turo podaljšala še z obiskom visokogorskega jezera Pilato (po fotkah sodeč je čudovito), v takem vremenu za to res nisva videla nobenega smisla. Vseeno sva bila z opravljenim zadovoljna. Pot na vrh je v tem času zelo cvetoča, speljana pa tako lepo in udobno, da se nama skoraj tisoč višincev sploh ni zdelo kaj posebno napornih. Ker sva se že predvčerajšnjim prepričala, da so šefi v Castellucciu zares vešči priprave lokalnih specialitet, sva z veseljem izkoristila še eno priložnost za pokušanje. 🙂

Se nadaljuje…