Po prelepi Srednječavenski na Veliki Rob in Kucelj

V  zares lepem spominu mi je ostala ta Srednječavenska. To je tista pot, ki se začne pod zadnjim tunelom pred Predmejo in prav po sredini objame vzhodni in južni del Čavenskega pogorja v smeri proti Vitovljam. Ko smo se leta nazaj po njej povzpeli na Kucelj, je bila moja prva misel, da ta pot pohodnika prav zares razvaja. Je prijetna, raznolika, lagodna, nič naporna, vodi korak gor, korak dol, večinoma pa po ravnem. V glavnem je mehka, z borovimi iglicami postlana, le tu pa tam preči kakšno krajše melišče, da se ti za trenutek zazdi, da pa morda le nisi na enem navadnem sprehodu, ampak že skoraj v ta zaresnih hribih. Jeklenice, nameščene na malček ožjih in izpostavljenih odsekih, še doprinesejo k temu občutku in k varnosti seveda tudi. Srednječavenska (staro ime zanjo je tudi Bošnarska pot) je res biser. Prepričana sem, da vsakdo, ki je enkrat doživel njeno razkošje, zagotovo po njej ni hodil zadnjič!

Midva sva se nanjo vnovič odpravila prejšnji ponedeljek. Poti sva sledila še dlje proti zahodu kot prvič in se najprej povzpela na vrh Veliki Rob. Za udobje Srednječavenske nama je bil po odcepu z nje proti vrhu izstavljen račun: strmina, ki je kar ni bilo konec. Jah, po ravnem se pač ne pride na vrh in višince je nekje treba nabrati. In kamorkoli se boste namenili po Srednječavenski, jih boste nabirali (višince namreč) v zadnjem delu poti.

Čeprav sva bila na Velikem Robu že tretjič ali četrtič, sva bila nad razgledi presenečena. Nikoli namreč še nisva imela tako lepih, kot tokrat. Morje je bilo kot na dlani, zasneženo Kaninsko pogorje, Krn s sosedi in prvaki Zahodnih Julijcev z Montažem in Višem na čelu so »sekali ven« na jasnem obzorju. In prvič so se nama od tu na ogled postavile celo špičke Dolomitov.  

Nadaljevanje proti Kuclju (zanimivo, da ima povsem enako višino kot Veliki Rob, 1237 metrov) in naprej do Koče Antona Bavčerja na Čavnu nama je bilo že poznano, a ob krasnih razgledih na zeleno Vipavsko dolino vnovič čudovito.

Pot ni bila popolnoma krožna, ker sva začetni del Srednječavenske od tam, kjer sva zjutraj srečala prvi odcep proti koči na Čavnu pa nazaj do izhodišča prehodila znova. Ampak tega sva se na začetku ture pravzaprav veselila, ker zaključek res ne bi mogel biti lepši… 🙂