Res ne vem, kaj mi je letos. V hribih je že sneg, meni, ki imam sicer zimo tako zelo rada, pa še kar paše vandrati po kopnih in s soncem obsijanih strmalih. In sem trenutno še čisto vesela, če mi namesto škripanja snega pod nogami v uho pripleše melodija šumečega listja in suhih trav. In bolj ko vremenarji napovedo mrzlo jutro, bolj me vleče nekam na toplo. Hm, sindrom staranja kosti? Ah, kje pa. To pa že ne (prigovarjam sama sebi 😉 ). Najbrž bo to, da za mene zima ni tista prava, če ne zasneži tudi dolin. In če ni snega toliko, da ga je treba pred hišo odmetati z lopato, da ga je treba gaziti skoraj do kolen, še raje pa čez in da smreke povešajo veje pod njegovo težo… Ja, take zime si želim in sem Božičku pisala, naj jo prinese. Pa mi lepo prosim oprostite vsi, ki snega ne marate… 🙂
Za sredo sva imela dve ideji. A ko sva se zjutraj še v temi odpeljala od doma, še nisva vedela, katero bova uresničila. Ker izhodišči zanju nista daleč narazen, sva imela še slabi dve uri časa, da se med vožnjo dokončno odločiva, kam bova šla. V mislih sva imela Monte San Simeone in Monte Festo, na katerih še nisva bila in njuno »sosedo« karnijsko piramidasto lepotičko Monte Amariano (1907 m), na kateri sva tri leta nazaj že bila in že takrat vedela, da bova nanjo gotovo še šla. S svojo izpostavljeno lego tik nad sotočjem Tilmenta (Tagliamento) in Bele (Fella) je namreč tako izreden razglednik, da dobesedno vzame dih, ko stopiš na njen vrh. In ko se je naredil dan in je bilo nekaj kilometrov pred Tolmečem (Tolmezzo) nad nama modro nebo in je bil obet, da bi znala imeti še lepše razglede kot prvič nedvoumen, sva vedela, kaj nama je storiti – povzpeti se vnovič na Amariano, seveda…
Tako kot prvič sva tudi tokrat čisto brez slabe vesti ignorirala možnost vzpona prav iz doline in ga z vožnjo iz vasice Amaro (290 m) po ozki in zaviti, sicer pa asfaltirani gorski cesti na prelaz Forca del Cristo (980 m) časovno prepolovila. In še dobro, da sva tako storila, kajti na poti sva dobila družbo, ki nama je vzela še pa še časa. Ko sva po zložnem vzponu skozi redek gozd stopila na plano, sva jih zagledala. Beloglave jastrebe. Najprej enega, potem še enega in še več njih. Dolgo časa so jadrali nad nama, se oddaljevali, v elegantnih zavojih obračali in se vračali. In tako neštetokrat zapored ure in ure. In midva sva se neštetokrat ustavila, jih opazovala, občudovala in fotografirala in čas je kar tekel in tekel. Še dobro, da sva ga imela na pretek… 🙂
6 komentarjev
Kako dobro znata izbirati cilje, poti in kako se vama vedno kaj zanimivega dogodi na “popotovanju” do zastavljenega vrha!! 🙂 Mi pa občudujemo to vajino vztrajnost in poglede na obiskane lepote, ki nama jih privoščita skozi opisano zgodbo. Je bila pot časovno dolga vključno z občudovanjem jastrebov? Vsekakor spet en svet, ki je mnogim od nas nepoznan, saj smo nekateri čez mejo redkokdaj segli po planinskih ciljih, pa ne zato, ker ne bi hoteli, ampak ker je že doma toliko zanimivih vrhov, na katere se nam še zdaleč ni uspelo povzpeti in zaradi oddaljenosti do startne točke. Vsekakor, dober korak še naprej po planinah in ravninah.
Alenka, markiran čas od sedla do vrha je dve uri in pol, dejanski porabljen pa odvisen tudi od tega, kaj vse se na in ob poti dogaja… 🙂 Nama je zanimivo pokukati tudi čez mejo in bi to storila večkrat, če bi ti kraji bili malo bližje… 🙂
Čudovito! Meni je bil lep pogled tudi na tisto prodišče, da o jastrebih ne govorim. Namreč lahko planiraš vzpon, daljne in bližnje poglede, ne moreš pa načrtovati preletavanje jastrebov, in to je gotovo nekaj, kar naredi vzpon čaroben, nepozaben.
Tudi midva imava Amariano v načrtu, samo menda od spodaj. Bomo videli!
Lepe ture želim še naprej, saj je vajina izbira povsem po mojem okusu.
lpM
Hvala, Mari. Se pa strinjam, da je za taka srečanja treba imeti tudi malo sreče. Ko sva bila prvič na Amariani, še mlajša hči je bila z nama, o jastrebih ni bilo ne duha ne sluha… Ko se bosta odločila za Amariano, vama iskreno želim, da vaju takole lepo presenetijo, kot so naju… 🙂
Gita, sem šla danes prav namenoma gledat tvojo Amariano zaradi beloglavih jastrebov. Tudi midva sva včeraj uživala v njihovi družbi. To je res nekaj čudovitega.
lpmari
Odlično, Mari! Sem vesela, da so vama delali družbo in vama še polepšali že itak lepo turo!