Če je bila zadnja lanska (tura mislim) prijetno topla in vsa s soncem obsijana, pa naj bo še prva letošnja prav taka, sva si rekla v začetku tedna. Ko sva brskala po spominu za kakšnimi znanimi južnimi travnatimi pobočji, ki bi v letošnji hecni zimi še vedno znala biti kopna in ki jih obenem že dolgo nisva obiskala, nama je na misel prišel Mali Karman (Monte Cuarnan, 1372 m). Skromen po višini, a z enim ogromnim privilegijem. To je njegova lega na skrajnem jugozahodu Julijskih Alp, zaradi katere je Mali Karman imeniten razglednik. Na njem sva bila prvič dobrih šest let nazaj. A takrat je bilo pač tako, da eden od naju ni zmogel ne daleč in ne visoko, zato sva se ga lotila po najkrajši možni poti – s planine Cuarnan (1075 m), do katere iz Humina (it. Gemona del Friuli) pripelje asfaltirana, a zelo ozka in ovinkasta gorska cesta. Zaradi soparnega ozračja razgledov nisva imela najboljših, a vrh nama je bil vseeno všeč in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bova vrnila…
Tokrat sva se nanj odpravila v bolj pohodniški maniri. Ker se nama je zdelo, da bo tudi iz vasice Iouf (598 m), ki jo kot izhodišče za južni pristop priporoča Mašera, poti kar prehitro konec (od tam se menda obetata dobri dve uri hoje), sva se odločila, da bova začela kar v Huminu (254 m). Do tu vam najmanj dve uri sukanja volana iz osrednje Slovenije ne uideta. Midva sva izbrala časovno najkrajšo »primorsko« smer, ki se praktično ves čas drži avtoceste (Ljubljana – Gorica – Palmanova – Gemona). Če sva med vožnjo ob pogledu na očitno kopnega višjega brata, ki sliši na ime Veliki Karman (Monte Chiampon, 1709 m), še malce kolebala, ali morda vendarle ne bi zastavila malo bolj ambiciozno, nama je ledeno mrzel veter, ki je vlekel že po dolini, zelo očitno namignil, kaj nama je storiti 🙂 . Parkirala sva tako rekoč v centru mesta na enem brezplačnem parkirišču, čigar koordinate sva našla na spletu in jih hvaležno posredujeva naprej, morda utegnejo komu koristiti: N 46° 16′ 31,5″ / E 13° 08′ 30,5″. S parkirišča je treba najprej skozi kratek tunel (Glemina), ki je v neposredni bližini, potem pa po zgornji cesti (garmin bi rekel »se držite leve« 🙂 ) nekaj deset metrov naprej, dokler na levi strani ne opazite prve oznake za začetek poti (CAI 716). Kdor bi si tega in še ostale možne pristope rad ogledal na zemljevidu, naj vzame v roko Tabacco 020.
Morda za Mali Karman marsikdo še ni slišal, a vam povem, da je to izredno priljubljen izletniški cilj. Ne le pohodniki, tudi gorski kolesarji in jadralni padalci ga imajo radi. Mihelič celo omenja, da je to verjetno najbolj obiskan vrh zahodnojulijskih Predalp. Da ima bržkone prav, sva se na najino veliko presenečenje prepričala že ob prvem obisku. Da bi se izognila gneči, sva šla gor na četrtek, a žal nisva vedela, da so imeli pri sosedih ravno ta dan državni praznik (25. april) in posledično dela prost dan. Komaj sva našla parkirno mesto pod planino, ljudi na vrhu je bilo pa skoraj toliko, kot kakšno lepo soboto ali nedeljo na Šmarni gori… No, tokrat sva Mali Karman doživela na najlepši možni način, tako, kot sva si želela in kot nama je ponavadi najbolj všeč. Prav vse nama je šlo na roko. Vreme je bilo lepo in razgledi so bili izvrstni, pa še vrh sva imela tako rekoč sama zase. In ko sva sedela tam gor in gledala naokrog, so želje, kam vse bova še šla, spet mlade dobile… 🙂
4 komentarji
Nekaj posebnega so tile pogledi.
Drži, res so… 🙂
Dobro znati izbirat poti! Tudi tokrat vama je uspelo! in predstavila si mi en košček sveta, za katerega še nisem slišala in če bi bil malce bližje, bi ga verjetno obiskala. Tako pa sem ga preko tvojih besed in slik. lep pozdrav 🙂
Hvala, Alenka. Moram ti povedat, da sem te med turo imela v mislih. Še nekaj je, kar je Mihelič napisal o Malem Karmanu, pa v prispevku nisem omenila. Takole pravi: “Po oblikovanosti spominja na kraške vrhove Nanos, Čaven, Snežnik ali Slavnik, ki jim je kos, ali pa jih še prekaša po bogatem cvetju.” No, to bi bilo nekaj za Alenko, sem si večkrat rekla… 🙂