Smuka z Velike Mojstrovke

Vsaj tistim, ki naju poznate, se vam bo tole, kar bom napisala, verjetno zdelo najmanj čudno, če ne že kar neverjetno. Ampak je res. Danes sva bila čisto prvič na Veliki Mojstrovki. No, saj še na marsikaterem drugem vrhu nisva bila in nikoli ne bova, ampak na Veliki Mojstrovki? Samo streljaj (no, kakšne pol ure dolg) stran od njene štiriintrideset metrov nižje sestre Male Mojstrovke? Na »ta mali« sva bila namreč že velikokrat. In vsakič sva že doma sklenila, da »danes bova pa res podaljšala še na ta veliko«. Pa nisva. Nikoli. Zakaj ne? Ne vem. Najbolj verjetno zato, ker nisva nikoli imela v glavi števila višinskih in dolžinskih metrov, ki jih je treba naštepat, da tura velja in ne števila vrhov, na katerih se je treba pofočkat, da tura šteje. In tako sva se vedno čisto zadovoljna zasedela na »ta mali« in nadaljevanje na »ta veliko« spet preložila na naslednjič… No, danes sva si za vsak slučaj za cilj že takoj na začetku izbrala »ta veliko«. Da ne bi spet obsedela na »ta mali«… 🙂

S štartom z Vršiča okrog osmih nisva bila med ta zgodnjimi, med najbolj poznimi pa tudi ne. Priznam, kakšna urca prej ne bi škodila, ampak takrat, ko smo se najbrž že v vrtcu učili tisti pregovor o rani uri (kako že gre naprej? 🙂 ), sva očitno oba sedela na ušesih 🙂 . Vzpela sva se v smeri letne poti, ki je lepo shojena. Pretežni del Plazu je bil zjutraj še v senci in zdelo se nama je, da bo napredovanje lažje in hitrejše peš z derezami kot na smučeh, zato sva smuči do vrha nosila. Na vrhu pa… jah spet vse v najinem stilu. Najbolje bi naredila, da bi takoj odsmučala. Ampak ne, midva sva sedela in klepetala, malo med sabo, malo z ostalimi turaši, fotografirala, med opazovanjem razgledov obujala spomine in delala načrte in urca je minila, kot bi mignil.

Ko sva končno odsmučala, je bil zgornji del prav lepo odpuščen, da so bili zavoji mehki in tekoči, spodnji del proti Drevesnici pa že gnojast, da so zavoji terjali precej več energije kot sicer. Kljub temu je moči seveda ostalo še vedno dovolj za tisto, za kar jo po tej lepi smuki hočeš nočeš mora ostati – za vzpon nazaj na Vršič. Ampak špura je bila lepa in minilo je hitreje, kot sva pričakovala. Po hidraciji na sončku v Kranjski gori, sva bila pa itak spet kot nova… 🙂