Romatenspitze – spomladanska smuka nad Mallnitzem

Da je spomladanske turne smuke treba začeti zarana, je že stara modrost. A zgodnja ura gor ali dol, ko je za dolino napovednih petindvajset stopinj in več, na Kredarici recimo pa se temperatura zadnjih nekaj noči sploh ni spustila pod ledišče, se ob pakiranju nahrbtnika in zlaganju smučk in ostale krame v prtljažnik potiho sprašuješ o smiselnosti početja. Vsaj jaz sem se. Potiho pa zato, ker nisem hotela biti »špilferderber«. Ker se je mojemu dragemu očitno zdelo vse lepo in prav. O tem, da bo tura lepa in uživaška, sploh ni dvomil. Vsaj na glas ne… 🙂

Romatenspitze (2696 m) – v različnih virih zasledimo še poimenovanja Rameterspitz ali Romaten Spitz – leži v vzhodnem delu gorske verige Goldberg v narodnem parku Visoke Ture ravno na meji med avstrijskima deželama Koroško in Salzburško. Je izredno priljubljen turnosmučarski cilj. Tudi nama je bil ob prvem obisku pred dobrimi šestimi leti tako všeč, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bova vrnila.

Ob svitu sva zapustila Mallnitz in se usmerila proti dolini Tauern. Dala sva cesarju, kar je cesarjevega (4 evre v kovancih), da se nama je odprla zapornica in da sva lahko nadaljevala z vožnjo vse do velikega parkirišča pod planino Jamnig Alm (1680 m). Ker je to izhodišče za kar nekaj lepih turnih smukov, sva tu običajno naletela na gnečo, a tokrat začuda pred nama ni bilo še nikogar. Malo naju je zaskrbelo, ker tudi špure (pristopne smučine po novem pravilno imenovane 🙂 ) ni bilo nobene. Za hip sva pomislila, da so morda razmere višje tako slabe, da sem nihče več ne hodi smučat, a nama je hitro kapnilo, da je to najbrž zato, ker vse sledi sproti stopi vsakodnevno toplo sonce. Še dobro, da tu nisva bila prvič in da sva vedela kam…

Pri vzponu tik nad gozdno mejo sva še malce lovila snežne jezike, prečila kar na smučkah eno krajšo travnato kopnino, potem pa se je nekje pri koči Peterbauerhütte – približno tristo višinskih metrov nad izhodiščem – snežna odeja naenkrat bogato odebelila in taka ostala vse do konca. Na vrhu naju je pričakal močan veter. Še dobro, da sta bila nahrbtnika kljub »vroči« napovedi polna toplih oblačil – čisto vsa so prav prišla, kot sredi zime. A kljub vetru je sonce napenjalo mišice in hitro mehčalo sneg, tako da je bila deseta ura idealna za spust. Dobri dve tretjini od tisočih višincev vijuganja sva uživala v idealnem spomladanskem srencu, tisto malo »cukajočega gnilca« na koncu sva pa že pozabila. »Romatke« res ne moreš ne imeti rad… 🙂