Vošca na predzadnji dan leta

Prometna gneča ni vedno slaba zadeva. Če seveda zanjo pravočasno izveš, če v njej ne obtičiš in če zaradi nje spremeniš načrte – zna biti, da celo na bolje!

Takole je bilo… Vedela sva, da bova predzadnji dan decembra šla na najino zadnjo letošnjo turo. In komaj sva na predpredzadnji dan pozno popoldne na Pokljuki sezula krplje, sva bila odločena, da bo zadnja pač na smučeh. Samo še varen cilj sva morala izbrati. In sva se že med vožnjo domov zmenila, da bova poromala na Svete Višarje. Nekako se nama je zdelo, da bi prav tam gori bilo lepo potegniti črto pod vse letošnje poti in doživetja. Da bo na vrhu gneča, sva vedela. Ampak zanimivo, naju, ki celo leto iščeva čim bolj samotne poti in se močno obljudenih izogibava, direndaj na Višarjah nikoli niti najmanj ne moti. Nasprotno, zdi se nama, da paše tja gor in da nekaj manjka, če ga ni…  

Ko sva se torej na predpredzadnji dan leta vrnila domov, sva preklikala nekaj spletnih strani, na katerih se piše in riše, poroča in slikce objavlja od tu in tam. Tokrat nisva iskala ne ideje, ne informacij o razmerah – ker midva sva itak že bila odločena, kam bova naslednji dan šla – samo radovedna sva bila, kje je kdo od znancev in prijateljev bil in kako se je imel. Ne vem, ali se temu reče naključje ali pa kako drugače, ampak na prvi strani zelo uporabnega portala hribi.net mi kot čisto prva stvar v oči pade zapis B-ja o njegovem romanju na Višarje tisti dan. In podatek o dobesedno prometnem kolapsu med Žabnicami in Trbižem. In ko je bila informacija potrjena tudi s strani dopisnikov TKG-ja,  ki so smučali nad Ukvami, je vrag vzel šalo. Mojemu dragemu je »tema pala na oči«, zavihal je nos in začelo se mi je dozdevati, da iz te moke najbrž ne bo kruha in da si bo treba izmisliti nekaj drugega. Še posebej zato, ker je bilo zelo verjetno, da bo na sobotni dan gneča še večja, kot je bila dan prej.     

In tako sva Višarje zamenjala za Vošco, ki je sicer tudi že dolgo bila v načrtu. Ker na Višarjah nisva bila, ne morem zagotovo trditi, da sva se imela tu lepše, kot bi se imela tam, a dejstvo je, da je bilo čudovito. Na debelo zasnežena pokrajina, lepa špura, prvovrsten pršič, sonce ob vzponu in visoka oblačnost ob spustu ter širni razgledi, vse to so bile odlike današnjega dne. Vzpenjala sva se čisto sama, nazaj grede, ko se je vreme že malo kvarilo, pa sva srečala vsaj dva ducata ljudi, ki so nama hodili naproti. Večina je bila s smučmi, sem pa tja kakšen s krplji. Upam, da mi B. ne bo zameril, če si izposodim njegovo posrečeno skovanko, ki mi je tako simpatična – »spodaj brez« trenutno ni za hoditi na  Vošco, se preveč ugreza.

Na koncu bi rada naredila še nekaj. Rada bi se zahvalila B.-ju za ažurno podano informacijo, pa tudi vsem ostalim dopisnikom raznoraznih spletnih strani in forumov, blogerjem in fejsbukovim prijateljem za vse njihove zapise in objave. Mnoge so čudovite in še pa še koristne. Včasih so navdih, drugič pomagajo pri odločitvi, kdaj pa kdaj pa le polepšajo dan, ko je treba sedeti v pisarni. Hvala vsem. Se tudi sama trudim in poskušam dobro z dobrim vračati… 🙂

Vsem, ki moje objave redno spremljate, pa tudi tistim, ki jih samo sem pa tja kdaj, želim, da bi bilo leto, ki že trka na vrata, polno čudovitih in nepozabnih doživetij! Pa srečno!