Po grebenu Ljubeljščice na Zelenico

»Kaj, a samo na Zelenico pravita, da sta šla?« naju je čisto začuden vprašal znanec, ki sva ga na povratku s ture srečala na bencinski črpalki. Njemu, ki ne hodi v hribe, se večina najinih tur zdi dolgih in visokih, tudi takrat, ko to v resnici niso. Ampak Zelenico pa (misli da) »pozna«. Ker je pač domačin. Ko sva mu povedala, da sva hodila s postanki in fotografiranjem vred kakih pet do šest ur, se je še bolj čudil: »Ja zakaj pa nista šla kar direktno gor po bivšem smučišču?« In še nekaj mu ni šlo v glavo: »A pa nista vedela, da je koča med tednom zdaj še zaprta?« Malo nama je šlo na smeh, ampak sva razumela. On pač hodi na Zelenico med vikendom na pivo in na klepet z družbo. In to je to. In kar se njega tiče, tako nama je povedal, glede vzpona gor ni nobene filozofije. Greš pač čim bolj naravnost, da si čimprej gor. Zakaj že bi človek ovinke iskal, če ni treba? Ker gospod ni hribovski fen, sva mu pustila njegov prav, za vsak slučaj, če si bo kdaj premislil, sva mu pa vseeno na kratko povedala kod sva hodila… Pristop, ki sva ga ubrala, je pač malo daljši in malo bolj naokoli. Je pa lep. Samoten. Razgiban. Grebenski. Med prevalom Ljubelj in skalnimi stolpi Na Možeh. Morda malo preveč zamuden za takrat, ko imamo v načrtu nadaljevanje na Vrtačo, Stol ali Begunjščico. In ravno prav zamuden za takrat, ko imamo pol dneva časa, pa bi šli »samo na Zelenico«… 🙂 

Začetek je na velikem parkirišču ob južnem vhodu v ljubeljski predor. Najprej je treba po stari ljubeljski cesti do Koče na Ljubelju. Prav položna ni. Cesta namreč. Na naši strani nekateri odseki menda celo presežejo 30-odstotno naklonino. In menda je je v celoti za šest kilometrov. Z naše strani do prevala prehodimo dva in pol. Uradno vam bo vzela tričetrt ure časa. Midva, ki načeloma ne marava preveč hoje po cestah, se drživa tega nasveta: hitreje ko stopite, prej bo konec 🙂 . Pozimi se cesta spremeni v priljubljeno sankališče. Za kočo sva končno stopila na mehko stezico, ki naju je skozi lep bukov gozd pripeljala na greben. Tisti, ki vas zanima podrobnejši opis nadaljevanja do Zelenice, berite dalje tukaj … Jaz imam za dodati na kratko tole: greben je na nekaj mestih prav nesramno »vitek« in drzno izpostavljen, roke nimajo tu v žepih kaj iskati, na parih koncih mu drobirja ne manjka, dvakrat nam pri napredovanju pomaga jeklenica, z njega se vidi daleč in vidi se globoko. Da ga zmorete prehoditi, ni treba, da ste alpinist in ni treba imeti s seboj vrvi, so pa nujni: izkušnje, miren in zanesljiv korak ter popolna odsotnost vrtoglavice. Pa srečno hodite… 🙂