Ptuj in Ptujsko jezero

Bom za uvod tokrat zelo kratka. Vse je namreč jasno kot beli dan. Če bi se mestece, kot je Ptuj, nahajalo v katerikoli od držav, v katere sem doslej potovala, bi zagotovo pristal na seznamu za obisk. Ker pa Ptuj leži v Sloveniji, kjer je itak vse blizu in kamor lahko »skočiš« kadarkoli, pa leta in leta ni prišel na vrsto. No, zdaj, ko se je to končno zgodilo, pa sva si namesto enega, zanj vzela kar dva dni časa…

Ptuj se ponaša s statusom najstarejšega slovenskega mesta. Nekoč slavno rimsko mesto Poetovio je v srednjem veku s prihodom novih gospodarjev – gospodov Ptujskih postalo živahno trgovsko središče. Današnji Ptuj pa ni le mesto bogate zgodovine. Je živahno središče kulture in izjemnega etnografskega izročila. Obhode njihovih svetovno znanih pustnih likov kurentov je leta 2017 Unesco celo vpisal na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva!

Na Ptuju je dva dni kaj početi! Midva sva v mesto »pripotovala« sredi dneva in popoldne izkoristila za potikanje po starem mestnem jedru in ogled Ptujskega gradu…

Naslednji dan sva se namenila obhoditi Ptujsko jezero, kateremu domačini pravijo tudi Ptujsko morje. Je namreč največje umetno oziroma stalno jezero pri nas. Nastalo je z zajezitvijo reke Drave leta 1978 za potrebe hidroelektrarne Formin. Urejena makadamska pot okrog jezera je dolga dobrih 12 kilometrov in je primerna tudi za kolesarjenje. Ko po približno polovici poti pri jezu v Markovcih pogledaš nazaj proti mestu, se kar ne moreš načuditi, kako daleč je. Čeprav jezero nudi številne možnosti za rekreacijo na in ob vodi, je to v prvi vrsti naravni rezervat, ki nudi zatočišče več kot 200 vrstam ptic. Na prezimovanju in selitvi se na jezeru redno zbere 10.000 ptic, neredko tudi dvakrat toliko. Pred zajezitvijo je na tem mestu gnezdila zadnja kolonija navadnih čiger na naravnem gnezdišču v Sloveniji, danes pa čigre in seveda tudi druge vrste ptic gnezdijo na štirih umetno izdelanih otokih na jezeru.

Midva sva jezero obkrožila v nasprotni smeri urinega kazalca, začenši kar pred »domačim pragom«, kjer sva bila nastanjena. Tako je krog na koncu nanesel dobrih 16 kilometrov. Priznam, proti koncu sva že komaj čakala tekočo osvežitev na Ranci… In še nekaj je res. Toliko ptic, kot sva videla na Ptujskem jezeru, jih nisva še nikjer, pa zanimive ornitološke točke zelo rada obiskujeva. In tudi tako glasnega »čvekanja«, beri ptičjega oglašanja, kot ga je bilo slišati z umetnih otokov na jezeru, nisva slišala še nikjer drugje. Pogrešala sva le kak profesionalni »top«, da bi živahen ptičji utrip lahko pofotkala tudi malo bolj od blizu. A po drugi strani še dobro, da ga nimava, ker bi v tem primeru skoraj zagotovo zamudila na pozno kosilo… 🙂

 Na Ptuju sva se mudila 24. in 25. marca 2022.