V zadnjih dneh je nastopila »višja sila«, zaradi katere sem se odločila serijo prispevkov s potovanja po Grčiji za kratek čas prekiniti. 🙂 V vmesnem času so namreč pozlateli macesni in midva sva nujno morala vzeti pot pod noge. Tisti, ki pričujoči blog berete že dlje časa, veste, da si vsako leto v drugi polovici oktobra privoščiva najmanj eno »lepo macesnovo« in potem je jesen rešena. No, tokrat so bili macesni »zvezde« zgolj na začetku in na koncu ture, v vmesnem času pa so naju navduševale suhe trave, ki so od sonca obsijane žarele kot zlate. Popolna kombinacija!
Povzpela sva se na Vrh Dunje (Jof di Dogna, 1961 m) in na Lipnik (Monte Schenone, 1950 m), ki predstavljata skrajni zahodni del grebena Naborjetskih gora. O njima je Mašera v svojem vodniku »Zahodne Julijske Alpe« napisal: »Prvi je bolj robate narave, na gosto poraščen z ruševjem, iz katerega štrlijo razbrazdana skalnata rebra; zato ostaja samoten in redko obiskan. Lipnik je drugačen: bolj pohleven in vabljiv, na severni strani visoko poraščen z gozdom, na južni pa gol, s strmimi travnatimi vesinami, ki se spuščajo neskončno globoko v Dunjo.«
Vrhova sta dosegljiva z več izhodišč, midva sva tokrat izbrala planino Poccet. Do nje sva se pripeljala prek Kranjske gore in Trbiža, potem pa malo naprej od Tablje (Pontebba) pri smerokazu za naselje Pietratagliata v Železni dolini (Canal del Ferro) zavila levo na most čez reko Bela (Fella). Na koncu mostu sva zopet zavila levo, od tam naju je čakalo še približno deset kilometrov asfaltirane, a ozke ceste do planine. Parkirala sva en ovinek nad planino in še malenkost višje stopila na pot 601.
Na škrbini Clap del Jovel sva »prestopila« na sončno stran. Najprej sva se namenila na Vrh Dunje. Na škrbini sva zavila levo, nato pa na prvem odcepu desno navzdol na »spodnjo pot« (št. 602), po kateri sva nadaljevala na vrh. Za nazaj sva se precej časa vračala po isti poti, nato pa malo pred kratkim tunelom, vklesanem v skalo, zavila levo strmo navzgor proti Lipniku.
Seštevek vseh vzponov je znesel 900 višinskih metrov. Če je to komu preveč, ne bo prav nič zamudil, če bo Vrh Dunje izpustil in se vzpel samo na Lipnik. Razgled bo imel tako rekoč povsem enak in to je tisto, kar na tej turi šteje največ. Podoba Montaža, kot je videti od tu, me vedno znova osupne in očara (na Lipniku sem bila namreč zdaj že tretjič) in zaradi nje se vračam. O njej je Mašera napisal: »Prizor je prav podoba iz pravljice, ki ji v Julijcih ne najdemo para. Mogočna Montaževa postava kipi v nebo skoraj 2000 metrov visoko nad vznožjem; vsi sosednji vrhovi stopijo nekako v ozadje, celo plečati Viš je na tej sliki zgolj obroben okrasek. Prizor, ki po lepoti in veličastju prav v ničemer ne zaostaja za znano podobo Matterhorna ali Monte Agner v Dolomitih.”
Bil je dan kot iz sanj in v teh koncih niti tokrat zagotovo nisva bila zadnjič… 🙂
Na turi sva bila v torek, 18. oktobra 2022.
Takole je potekala najina pot.
6 komentarjev
Krasno sta izbrala! Mi smo se takrat vračali preko planine San Leopoldo in je bila tudi lepo zaokrožena tura, lahko pa da smo jo s tem podaljšali ne vem več. Pogrešala sem pa to, kar vama je bilo dano: imeti vrh samo zase. Če je skupina, tega razkošja seveda ni.
Hvala za skomine!!
in lp
Mari, se strinjam, to da si na vrhu sam in za povrhu še to, da ves dan ne srečaš prav nikogar, je res privilegij… 🙂
Vedno znova presenečaš, ko najdeta tako lep, meni čisto nepoznan konec, saj gora in hribov – razen redkih – ne poznam tam čez mejo. Seveda sta izbrala tudi pravi dan, tako kot se takim stvarem streže, sicer je že dolga vožnja do tja lahko zastonj. Mi je pa bilo zanimivo tudi to, da sta mi tako Lipnik kot Vrh Dunje z različnih koncev kazala raznolike podobe… in trave…te me pa sploh takoj osvojijo…:) lp
Alenka, res obisk Zahodnih Julijcev terja kar nekaj vožnje, pa zgodnjega vstajanja tudi. Se zgodi, da se ob zvonjenju budilke sprašujem, kaj je meni tega treba. Ob koncu dneva vedno ugotovim, da je bilo še kako vredno! 🙂 Pozdravček obema!
Kuži še vedno merka in stezica čez trave je še zmeraj ozka, hvala Gita..
Majda, ko sva hodila, sem se prav nate spomnila in na tvojo objavo in sem si rekla, zagotovo bo obudila spomin… 🙂