V megli na Veliki Draški vrh – ko upanje umre zadnje

Prijatelj Vito, ki kot za šalo iz rokava stresa hudomušne rime, mi gotovo ne bo zameril, če si za začetek tegale pisanja izposodim njegovo današnjo, s katero je začel svojo objavo na “fejsu”: »Jutranji trening je uspel, le Arso napačno ploščo je zavrtel…« 🙂 Prav res. Po včerajšnji napovedi naj bi bil današnji dan kot ustvarjen za pobeg v hribe. Da bo po dolinah in kotlinah megla in v višjih legah sončno, so rekli. Midva sva prognozi dodala še to, da bodo po dnevu dežja razgledi zagotovo čisti in širni. In sva se upanja in optimizma polna navsezgodaj zjutraj odpravila proti Pokljuki…

Ampak glej ga šmenta. Tiste megle, ki bi se morala vleči po dolini, ni bilo nikjer. Potem se pa gotovo zvezde vidijo, sem pritisnila nos na steklo avtomobilskega okna in kukala tja proti nebu. Pa tudi teh ni bilo. So pa bili oblaki. To pa ja. Hmm??!! No, saj do Pokljuke je še kar nekaj vožnje, tam bo gotovo vse drugače, sem se tolažila. Verjela si pa ravno nisem. In rekla nisem nič. Pa šofer tudi ni rekel nič. Se je pa obema vse bolj dozdevalo, da danes pač očitno nič ne bo tako, kot sva mislila, da bo. Vzela sem telefon in še enkrat preverila vremensko napoved za gorski svet. »Zjutraj in dopoldne bo še pretežno oblačno in ponekod megleno…bla bla bla…« Hmmm?! Pogledam, od kdaj je napoved. Od danes, od šestih zjutraj!? No, prav zelo presenečena nisva bila, ker se ni zgodilo prvič, da so napoved spremenili medtem, ko sva bila midva že na poti na izhodišče… 🙁

Do konca ceste na Pokljuki sva se zapeljala in se odločila, da se bova pač sproti med potjo glede na razmere odločala kam in do kam bova šla. Posebna lepota Pokljuke je namreč med drugim tudi v tem, da je vrhov naokrog veliko, poti pa še več in da lahko delaš tako kot naši vremenarji – oni odvisno od tega, v katero smer zapiha veter in kam nese oblake, spremenijo napoved, ti pa pač spremeniš potek ture.  Planina Konjščica je samevala in nekam temačno je bilo na njej za uro, ko bi jesenske barve krošenj že morale žareti v jutranjem soncu. »Greva midva do Studorskega prevala, tam bo gotovo že kaj bolj svetlo,« sva si rekla. Pa ni bilo. Le megla je bila vse gostejša in vse bolj siva. Pa sva si mislila nekako tako, kot je ena prijateljica odgovorila Vitu na njegovo rimo: »Vreme ga po svoje biksa, a če greš v hrib, ni kiksa«. 🙂 In sva sklenila iti še malo višje. V tako slabi vidljivosti naju na Tosc ni mikalo, odvila sva proti Velikemu Draškemu vrhu. Morda pa le prideva na sonce, sva upala. Pa nisva prišla. Niti s-ja od sonca ni bilo, bil pa je en velikanski M od megle. Eden je že bil gor, kmalu se je poslovil in sestopil. Prišla sta še dva, ki sta tudi kmalu odšla. Midva sva pa čakala. Veter je pihal in kar hladno je bilo. Ampak danes je bilo tako, da bolj ko je pihal močno, raje sva ga imela. Prav navijala sva, da bi pihal še močneje. »Pihaj, veter, pihaj… !« sem rekla na glas in oba sva se smejala, ko sva se spomnila na tisti prizor iz Žogice Marogice, ko smo otroci pihali, da bi skupaj pregnali hudobnega zmaja. No, danes nisva pihala, da bi pomagala pregnati meglo, sva pa držala pesti in upala, da bo vetru uspelo. Ker upanje menda umre zadnje. Še bolje pa, da sploh ne…. Ker potem se zna zgoditi to, kar se je po debeli uri in pol na vrhu zgodilo nama… 🙂