Pohajanje po preddverju Stola – Smolnik in Ajdna

Odkrivati vedno nove skrite kotičke, v katere tudi na prelestno sončno nedeljo pokuka le malokdo, je čudovito. A enako lepo se je tja vračati. Še lepše, če to storiš v družbi prijateljev…

Dva osamelca, ki se dvigujeta nad dolino Završnica niti nista tako zelo skrita. Lepo se ju oba skupaj vidi recimo iz Žirovnice – če veš, kam gledat, seveda. Tudi čisto neznana nista. Ajdno (1046 m) sicer pozna več ljudi in to na račun znanega arheološkega najdišča iz pozne antike, Smolnik (1075 m) pa imajo radi predvsem lokalni rekreativci, saj je njihova priljubljena »trening« destinacija. Vršiča imata marsikaj skupnega. Oba sta skromne višine, oba navdušita z razgledom in če se nanju odpravite iz doline, boste na oba grizli kolena. Povprečna naklonina strme poti na Smolnik je menda celo 33%. Enega ali drugega je kar »premalo skupaj« za celodnevni izlet, a če se pripelješ od malo dlje, ne začneš prav zgodaj, ubereš lagoden tempo, povežeš oba v eno prijetno krožno pot in si vmes privoščiš še kosilo v Valvazorjevem domu pod Stolom lahko prav lepo zapolniš dobršen del dneva in pri vsem skupaj nabrcaš – saj skoraj ni za verjeti – dobrih osemsto višincev.

Takole nas je vodila pot: Završnica – Smolnik (po strmi poti) – Ajdna – Potoška planina – Valvazorjev dom pod Stolom – Završnica. Hodili smo kot bi se igrali »štiri v vrsto« – kjer je bila steza ozka in strma smo šli drug za drugim in večinoma molče, po širokih gozdnih cestah pa drug poleg drugega in ves čas klepetaje. Ker sva midva tu že hodila, zemljevida nismo rabili, v nasprotnem primeru bi, glede na to, da posamezni deli poti niso označeni, utegnil priti prav.

Naselbina na Ajdni ima med vsemi doslej odkritimi poznoantičnimi naselbinami v Sloveniji (menda jih je že več kot petdeset) najvišjo in najbolj ekstremno lego. Prepadne stene, ki jo obdajajo, jo delajo skoraj nedostopno. Ni čudno, da so se ljudje tu počutili varne. Predmeti, ki so jih našli arheologi, kažejo na to, da je bil vrh obiskan in verjetno tudi naseljen že bistveno prej, vendar pa je naselbina zaživela predvsem ob zatonu rimskega imperija v 5. stoletju. Takrat je življenje v dolini postalo zelo negotovo in nevarno, saj so razna plemena izkoriščala odsotnost trdne državne ureditve. Konzervatorji so vzorno opravili svoje delo, zato si je na Ajdni vredno vzeti čas. Tu izlet v naravo naenkrat postane nekaj več. Postane izlet v zgodovino…  

Z Ajdne smo se po lažji poti vrnili nazaj na gozdno cesto, potem pa malo po njej in malo po neoznačenih bližnjicah nadaljevali proti Potoški planini. Takrat še nismo slutili, da bo preostanek poti večinoma rumeno obarvan… 🙂 

In kot da tale “doza” rumene še ni bila dovolj, smo na južnem robu planine poiskali že malo iz spomina pobegli prehod skozi gozd na rob pečin, pod katerimi se razprostira pravi gorski vrt samih cvetočih avrikljev…

Na povratku nas je pot vodila mimo Valvazorjevega doma pod Stolom. Seveda smo se ustavili. In posedeli. In medtem, ko smo noge stegnili k počitku, smo zaposlili borbončice… 🙂

Družba, hvala za družbo! 🙂