Pomlad na Koseškem bajerju

»Se dobimo na Bajerju,« smo se velikokrat z družbo zmenili še v tistih mojih »rosnih« letih. Ob prvi selitvi od doma sem se za dobro desetletje ustalila na drugem koncu Ljubljane in me dolgo ni bilo tu naokoli. Odkar sem se selila drugič, stanujem spet bližje in prihajam večkrat.…

Koseški bajer leži prav na obrobju Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Na slednjem izvira potok Mostec, ki se izliva v bajer in ga s tem napaja. Bajer ni naraven, nastal je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so z namenom namakanja okoliških kmetijskih površin z vodo zalili opuščen glinokop. Okrog njega vodi kratka naravoslovna učna pot, na kateri s pomočjo informativnih tabel lahko izvemo več o prebivalcih bajerja in o pomenu tukajšnjih življenjskih okolij.

To ni ravno mesto, kjer bi človek iskal in našel samoto in tišino. Pisana druščina se zbira tu. Bajer imajo za svojega tekači in sprehajalci, mamice z vozički in otroci iz bližnjega vrtca, mlade družine in upokojenci, ribiči in fotografi. A kljub velikemu obisku na srečo kraj le ni zelo hrupen. Se da najti kotiček in trenutek za biti sam s seboj. Mene k bajerju najbolj vleče spomladi. Ko se narava prebuja. Ko vse oživi. Tudi letos sem se v marcu in aprilu okrog njega sprehodila večkrat. Vedno seveda s fotoaparatom. In nikoli nisem odšla praznih rok. Ker je čudovitih motivov enostavno ogromno. In ker odkrivam vedno nove. In ker so tisti, ki se zdijo na prvi pogled vedno enaki, v resnici vsakič malo drugačni…

Zapis bi najraje tu kar končala. A se mi zdi prav, da nadaljujem. Zaradi tistih, ki se boste na Koseški bajer morda podali prvič. In ki bi si po uvodnem branju in ogledu fotografij utegnili ustvariti preveč idilično sliko o njem. Sama, ker imam ta kraj res rada, namreč opazim predvsem tisto, kar je tu lepega. In tega je na srečo veliko. A po drugi strani je treba priznati, da prav vse stvari pač niso lepe. In da se na žalost tistih manj lepih preprosto ne da kar prezreti. Nemogoče je ne opaziti umazane vode, ki najbolj bode v oči ravno ponekod tik ob obrežju, pa mnogokrat prepolnih košev za smeti in še gore odpadkov pod njimi in polomljene večnivojske ploščadi, ki je sicer vsaj za moj okus všečna arhitekturna rešitev na vzhodni obali bajerja. Res škoda… Tako, sem povedala, čeprav najraje ne bi… 

Oni dan sem ob bajerju na kratko poklepetala. S priletnimi gospemi, ki so že proti večeru, ko je vročina popustila, posedale na klopci, s katere je najlepši razgled na labodje gnezdo. »Nič novega še ni,« so mi rekle. »Enkrat maja bodo, veste,« so še dodale. »Ja, vem,« sem jim z nasmehom odvrnila in se po še nekaj besedah poslovila… do naslednjič, ko pridem pogledat, če je že kaj novega… 🙂