Če se le da, greva za soncem. In ker so za soboto napovedali, da bo le tega največ na Primorskem, sva šla pač tja. In prav navdušena sva bila, da sva dvoštevilčni (temperaturni) minus zamenjala za »vročih« plus pet stopinj in pol… 🙂 . V bistvu sem eno tako napoved kar komaj čakala. V začetku leta nama je namreč v roko prišel en mini zemljevidek »Piranske pešpoti«, ki je zelo vzbudil najino radovednost in željo po raziskovanju…
Branje in proučevanje napisanega in narisanega je obetalo. Deset različnih poti, dolgih od dva pa vse do trinajst kilometrov, vsaka s svojim imenom, vsaka označena s svojo številko in barvo, prav vse pa z možnostjo kombiniranja, prepletanja in povezovanja… uau… ni da ni…
Ko sva načrtovala, kakšen krog bova naredila, sva se odločila, da ne bova ves čas hodila samo ob morju in samo po asfaltu, da bova zavila kam, kjer še nikoli nisva bila in da bova že bolj proti koncu poti kavo pila ali celo morda pozno kosilo jedla v nama tako lepem Piranu. Torej je bilo treba parkirati nekje v bližini. Brezplačno parkirišče blizu Pirana? Večino dni v letu najbrž misija nemogoče, zato na to možnost niti računala nisva, a naju je presenetila dvignjena zapornica na vhodu parkirišča, za katerega je pisalo, da je namenjen gostom Casinoja Bernardin 🙂 .
Cela pot se je potem odvijala v nasprotni smeri urinega kazalca. Najprej sva se po »obalni pešpoti« sprehodila do Portoroža, nato pa nadaljevala »skozi tunel« nekdanje ozkotirne proge Trst-Poreč, tudi Parenzana imenovane…
Na drugi strani tunela bi lahko nadaljevala vse do Strunjana, a slednjega tokrat nisva imela v načrtu. Zato sva za podvozom pod glavno cesto Izola – Portorož zavila levo v hrib in za nekaj časa zapustila asfalt. Po pešpoti, ki so ji nadeli ime »med oljkami« sva se vzpela na sleme med portoroškim in strunjanskim zalivom. Čudovito mirno je tam gor v primerjavi z vrvežem ob obali. In razgledno! Kadar je. V najinem primeru je bilo na obzorju vse preveč meglic, da bi jasno videla na zasnežene Julijce, kaj šele na Dolomite. Očitno je bila burja, ki je menda pihala dan prej, premalo odločna, tako da sva po bledih obrisih zmogla prepoznati edino le Krn in Kaninsko pogorje. Sva pa zato toliko več pogledov namenila tistemu, kar naju je obdajalo. Najbolj sva občudovala starodavna oljčna drevesa, ki kljub svoji starostni zgrbljenosti in skrivenčenosti – ali pa ravno zaradi tega – delujejo tako mogočno in trdoživo. In uživala sva v vonjavah rožmarinovih grmov, na katerih so se ravno odprli prvi cvetovi. Ta del poti nama je čisto prehitro minil. Skozi prijetno naselje Šentjane sva nadaljevala do Belega Križa, od koder bi se lahko vrnila v Portorož, a midva sva se po lepi pešpoti »med zalivoma« spustila na drugo stran v Fieso, ter ob morju nadaljevala proti Piranu…
O Piranu verjetno ne gre izgubljati besed. Ena od naših turističnih klasik, ki se je tisti, ki ima rad srednjeveška mesteca, pohajanja po slikovitih, ozkih ulicah, posedanja ob kavi na mestnih trgih in razglede z obzidij, pač ne more naveličati…
Krasen potep sva imela. A preden zaključim, moram tem »piranskim pešpotem« vendarle dodati komentar. Snovalci so o njih v zloženki med drugim zapisali: »Atraktivne pešpoti vas bodo kljub bližini urbanih središč piranskega prostora, kjer potekajo, na številnih mestih navdušile z izredno istrsko naravno in kulturno krajino, s spokojnostjo in še z marsičim. Nepotešeni ne bodo ostali niti tisti, ki imajo v sebi nekaj robinzonskega duha.« Hm, robinzonskega? No, če so s slednjim med drugim mislili tudi na ljudi, ki uživajo v tem, da se malo zgubljajo, da na razpotjih rešujejo uganke kam je treba zaviti, da gredo malo »za nosom« in niso čisto prepričani, da bodo prišli tja, kamor so namenjeni, potem jim moram dati prav. Poti so namreč slabo označene, pa še tam, kjer oznake so, velikokrat niso skladne z zemljevidom in se na njih res ne gre povsem zanesti…
Piranske pešpoti torej vsekakor priporočam, a poudarjam, da na njih zaradi slabih oznak ščepec raziskovalne žilice kar prav pride… 🙂
4 komentarji
Pozdravljena Gita, skoraj bi se tokrat srečali na obali, ki sva jo tudi midva z Vladom raziskovala malo pred vama, le da brez zemljevida po trasi Strunjan- Piran- Portorož in skozi tunel na izhodišče… Lepo in še enkrat lepo, kot tokrat dokazujejo tudi tvoje fotografije, dan nama je bil naklonjen celo z gorsko panoramo onstran morja. Le oljk nisva srečala, 🙂 Lep je ta del našega primorja od jezerc v Fiesi, do zanimive obale, do galebov, ki krasijo obalna obzidja, do pogleda na Piran z vrha stolpa na obzidju. Vsekakor, še se bomo vračali v presledkih sem, kajne? In vsakič skušali poiskati kakšno novo pot, da bomo odkrili še kakšen biser narave. lp
Alenka, prav gotovo se bomo vračali. Čeprav imam rada sneg, mi en tak sprehod ob naši obali pozimi ali v zgodnji pomladi neznansko paše in mi kar nekaj manjka, če ga ni… Pozdravček obema!
GITA, skoraj je lepše na morju pozimi kot poleti, kajne?
A mi lahko zaupaš, kje se dobi zemljevid od Piranskih pešpoti?
lpM
Mari, ja, se strinjam… meni so poleti ob morju lepa predvsem jutra in večeri, vročina in gneča čez dan mi nista preveč ljubi… pozimi pa je seveda vse drugače… 🙂
Zemljevid mi je prinesla hči iz Portoroža, pravi, da ga je vzela v TIC-u (skoraj nasproti avtobusne postaje na drugi strani ceste).