Glede na včerajšnji močan severnik, ki je od jutra do večera in še ponoči prizadevno pometal že po dolinah, kaj šele v hribih, sva kar nekaj časa tuhtala, kaj bi bil primeren cilj za danes. Na koncu sva se domislila Porezna. Večkrat sva bila že gor, a s smučmi še nikoli. Zamikal naju je tudi zato, ker veva, da je med lokalnimi turaši zelo priljubljen cilj in take destinacije običajno ne razočarajo. Že večkrat preverjeno. In danes spet potrjeno.
Ne le, da s smučmi še nisva bila na Poreznu, tudi iz Davče še nisva nikoli šla gor. Torej bo danes vse prvič in vse novo. Kaj veliko se z iskanjem informacij nisva mudila. Saj bo itak špura, sva si mislila… Gruča parkiranih avtomobilov nama je dala vedeti, kje je treba začeti… malo nad kmetijo Jurež. Toda že kmalu sva morala sneti smuči, ker je snega zmanjkalo. Hm…? In pot je kar naenkrat začela voditi navzdol! Hm…? In dvakrat sva prečkala strugo potoka. Hm? Hm? In ker sva hodila po kopnem, tudi špure ni bilo. Hm? Kam pa zdaj? Tablica »Porezen« je vabila v levo navzgor skozi gozd, ampak markirana pot je bila tako revna s snegom, da sva kar obstala in nisva vedela, kaj naj si misliva. To vendar ne more biti to, sva si govorila. S pogledom naokrog sva iskala kakšno »belo«, beri »snežno« odrešitev. In jo našla. Med drevesi sva naravnost pred nama zagledala zasnežene travnike pod grebenom med Pohoškim kupom in Poreznom in enega turaša, ki se je vzpenjal po njih. Juhu, to je torej to… sva si rekla in se zapodila za njim… In potem ugank vse do vrha ni bilo več nobenih…
Dolžino počitka je danes precej na kratko odmeril veter, ki je menda oslabel, ponehal pa ne in neke posebne vročine kljub soncu ni bilo. Sledilo je samo še vprašanje, kje smučati dol. Vsi predhodniki, ki sva jih srečala in opazovala med spustom, so to storili po poti vzpona, torej po spihanem in poledenelem severovzhodnem grebenu. Naju je daleč bolj mikala čudovita vzhodna flanka direktno izpod vrha. Že med vzponom sva si jo ogledovala. Ampak če nima niti enega podpisa, pa toliko jih je tisti dan že odsmučalo, potem že ne more biti prava, sva si mislila. Vabila je pa še kar naprej… Pa je tako naneslo, da sva na vrhu srečala dva lokalna poznavalca, s katerima se že dolgo poznava. In sta povedala, da je ta flanka čisto ta prava in da bosta tudi onadva odsmučala po njej. »Samo pazita, da ne prideta prenizko, naj bo še tako fino, morata še pravočasno prečiti v levo v gozd, da ne izgubita one lepe senožeti, po kateri je potekal vzpon«, sta še dodala in že ju ni bilo več. In tako sva storila. In bilo je krasno. In lepa hvala obema za nasvet! 🙂
Glede na kratko turo sva dobila presenetljivo veliko uživaške smučarije in kar zdi se mi, da se je Porezen danes vpisal na seznam turnih smukov, ki so nama tako ljubi, da jih ponoviva vsako leto… 🙂
2 komentarja
Wunderbare Aufnahmen ;
Gruß
Seip
Danke! 🙂