Königstuhl – uvodna turnosmučarska

Sva se že nekaj časa spraševala, kdaj bova »prebila led«. Z drugimi besedami – kdaj bova otvorila sezono. Turnosmučarsko. Dejstvo namreč je, da je za večino lepih domačih turnih smukov v trenutnih razmerah nošenje smuči pogoj, kar pa nama nikakor ne diši. Nikoli, še najmanj pa v začetku decembra. Tako sva sredi tedna »lokalpatriotizem« zamenjala za udobje »od avta do avta« in se skozi karavanški predor zapeljala k sosedom…

Avtocesto sva zapustila pri izvozu za Gmünd, potem pa skozi kraja Kremsbrücke in Innerkrems nadaljevala vse do prevala Schönfeld (1730 m), kjer sva parkirala pri koči Dr. Josef-Mehrl-Hütte. Parkirišče pred kočo in okolica so bili ob pol devetih zjutraj še v senci, midva pa pojma nisva imela, kdaj bo v ta konec posijalo sonce. Termometer v avtu je kazal zunanjih -13,5 stopinj (z besedo: minus trinajst stopinj in pol)! Najbrž ni težko verjeti, da nisem hotela iz avta sploh. Pa čeprav me je tiščalo lulat… 😉 🙂 Kar je preveč, je pač preveč, sem si rekla in obsedela na toplem… Pa ne za dolgo. »Rožljanje« s pancerji, smučmi, palicami in ostalo opremo, ki ga je zganjal moj dragi, me je nekako spodbudilo, da se tudi sama »lotim dela«…

Saj ne vem, če mi lahko verjamete, ampak, ko sem stopila iz avta, sploh nisem občutila nobenega posebnega mraza. Ali je bilo to zaradi odsotnosti vlage ali česa drugega, ne vem, dejstvo pa je, da me med vso »proceduro« opremljanja sploh ni zeblo. Ko pa je kar naenkrat za povrh posijalo še sonce, je pa sploh postalo naravnost »toplo«… 🙂

Na Königstuhl (2336 m) sva se namenila. Vrh spada v skupino gorskega masiva Nockberge in leži na stičišču treh avstrijskih dežel – Koroške, Štajerske in Salzburške. Točno sto metrov je višji od našega prvaka Karavank, ki tudi sliši na ime »Stol«. Tura ni dolga, komaj dobrih šeststo višincev truda zahteva, a nama se je zdelo, da bo za »uverturo« kar primerna. Skoraj polovica jo poteka po položni dolini Rosanintal, tako, da večino višine naberemo šele v drugem delu vzpona. Če sprva pogled proti vrhu vzbuja dvom »kjehudičabovapamidvatukajgorprišla«, se slednji razblini na škrbini Königstuhlscharte (2180 m), kjer po sledeh predhodnikov zavijeva v levo in po kratkem nadaljevanju doseževa razkošno prostrano jugovzhodno »flanko«, po kateri nadaljujeva do vrha in po kateri nazaj grede tudi odsmučava… še prej pa, občudujeva razglede… Ko sva z vrha tam daleč na obzorju zagledala Triglavsko pogorje, Zahodne Julijce, verigo Karavank… sva se počutila nekako domače, pa čeprav nisva bila »doma«, ampak pri sosedih… 🙂

Ko sva se vozila domov, sva po radiu slišala, da je 11. december mednarodni dan gora. In potem se nama je še posebej fino zdelo, da sva ravno ta dan, ki je bil še tako lep za povrhu, preživela tam gor nekje… 🙂