V zaledju Krvavca – Košutna, Kompotela, Vrh Korena

Ko se prek Slovenije dogaja »selitev narodov«, kar neizbežno povzroča prometne infarkte, midva najraje ostaneva, če že ne kar doma, pa vsaj blizu doma. In tako sva jo v nedeljo mahnila na bližnji Krvavec. Severno zaledje tega nadvse priljubljenega smučišča, ki svojo najvišjo točko doseže na vrhu Velikega Zvoha, namreč gradi venček zaobljenih vrhov, ki so vsi po vrsti lepi razgledniki, nezahtevne poti, ki vodijo na njih, pa so kot nalašč za sproščeno in uživaško pohajanje. Midva sva šla poravnat en »dolg«, ki je kar ostajal in ostajal, pa čeprav sva tam okoli hodila že večkrat. Namreč, doslej se prav nikoli še nisva povzpela na Košutno. Da se zgodba ne bi ponovila, sva jo tokrat dala »v prvi plan«…

Potem, ko sva z dvema evroma »nahranila« parkomat na zgledno urejenem parkirišču pred planino Jezerca, je najina pot potekala takole:

Planina Jezerca – Kriška planina – Planina Koren – Planina Košutna – Košutna – Kompotela – Vrh Korena – Veliki Zvoh (po grebenu Jež-a) – Kriška planina – Planina Jezerca

Celotna pot je v glavnem povsem lahka, sta pa na njej dve mesti, ki sta zavarovani s klini in jeklenico. Prvo je na odseku med planino Koren in planino Košutna. Ni težko, je pa zaradi njega pot kategorizirana kot delno zahtevna. Drugo, nekoliko težje mesto nas čaka na grebenu Jež-a. To je kratka grapa, po kateri je treba, če greste v najini smeri, sestopiti, kar je morda še malo težje, kot če bi šlo za vzpon. Zaradi nje je pot označena kot zahtevna. Če se kdo temu mestu želi izogniti, lahko z Vrha Korena sestopi nazaj na planino Koren in se z nje po isti poti kot zjutraj vrne na izhodišče, ali pa sestopi na planino Dolga njiva ter se z nje čez sedlo Razor povzpne nazaj na Krvavec.   

Kadar hodiva po poteh, po katerih smo kdaj v preteklosti hodili vsi štirje skupaj, na misel pridejo spomini. Tudi tokrat so. Z Vrha Korena imamo eno luštno anekdoto. Na njem smo namreč dobrih osem let nazaj »vzeli lekcijo« o tem, kako hitro se v hribih vreme lahko spremeni in kako tudi sredi poletja topla oblačila spadajo v nahrbtnik. Ta starejša hči je bila na pragu druge tretjine najstniških let, zatorej že precej samosvoja in prepričana, da ona že ve, kaj je za njo dobro. In kar se oblačil tiče, so konec julija to pač kratke hlače in majčka in nič drugega. No, na vrhu, ko nas je zajela megla in je zapihal veter in se je temperatura po mojem v nekaj minutah spustila za najmanj deset, če ne petnajst stopinj, se je zahvaljevala, da sem jo »prisilila«, da je s seboj vzela tudi dolge hlače in vetrovko. In potem je najbrž bolj za šalo kot zares vprašala, če ima kdo s seboj morda tudi rokavice. Bi morali videti tista dva nasmeha do ušes, ko sem jih za obe punci privlekla iz svojega nahrbtnika… 🙂

No, midva sva na tako vroč dan, kot je bil v nedeljo, pogrešala edinole senco. Te je na poti, ki sva jo prehodila, bore malo, pa še vetra ni hotelo biti od nikoder. Bo pa tale krog izredno prijeten v malce hladnejših jesenskih dneh in ga toplo priporočava. Krvavec s svojo lepo okolico je res veliko več kot le smučišče… 🙂