Begunjščica je bila zadnji vikend bržkone največkrat omenjena in najbolj foto dokumentirana destinacija na hribovskih in turnosmučarskih portalih. Poročila o menda zelo dobrih in tudi varnih razmerah so si sledila drug za drugim. »A čva končno it…«, sva premlevala v nedeljo zvečer. Ali pa bova tako, kot že nekaj let zapored, na koncu sezone spet rekla: “Škoda, da nisva šla, ampak drugo leto pa res… ” 🙂
Odgovor na vprašanje, zakaj sva s turno smuko z Begunjščice oziroma z njenega najvišjega Velikega vrha (2060 m) odlašala toliko let, je povsem preprost. Ker v snegu nanj noben pristop ni čisto lahek. Vsi potekajo po severni strani in prav vsi slišijo na ime »grapa« ali »plaz«. Uh, no to pa je nekaj, kar pri meni vzbudi nelagodje. Dvom. Negotovost. Črvičke v trebuhu. Take pristope pri načrtovanju tur običajno kar preskočim in če drugih ni, enako storim tudi z vrhom in se sprijaznim (in to prav z lahkoto in brez kakšnega velikega obžalovanja), da me na njem pozimi pač ne bo. No, Begunjščica je bila na nek način izjema – vsa leta je »pogojno« ostajala v igri…
Šentanski plaz, ki velja za najlažji zimski pristop (in sestop seveda tudi), sva si z njegovega vznožja med potjo na Zelenico namreč ogledovala večkrat in tako vsaj približno vedela, kaj naju čaka. V resnici se nama je od spodaj zdel kot eno niti ne prav zelo strmo smučišče. Skrbelo naju je predvsem tisto, kar je očem skrito – izstop na greben. To sva »rešila« tako, da sva za vsak slučaj s seboj poleg smuči vzela tudi dereze in cepin. Če ne bo šlo na smučeh, bo pa menda ja šlo peš, sva si govorila in preganjala tremo…
Pristopna smučina je bila prav prijazno položno speljana v dolgih cik-cakih. Sem pa tja jo je zmanjkalo za nekaj metrov. Tokrat večinoma niso bili krivi »luknjači«, kot radi pravimo tistim, ki se vzpenjajo peš brez smuči ali krpelj, ampak kar smučarji sami, ki so jo zgladili oz. zabrisali med smučanjem navzdol. Tam je spodrsavalo, da so še srenači komaj bili v pomoč. Drugače se nama pa strmina ni zdela ravno huda in sva jo v celoti zmogla na smučeh. In če sva med vzponom, ki je večji del potekal v senci, komaj čakala, da prideva na sonce, sva bila potem, ko se je to končno zgodilo (in je v trenutku postalo noro vroče), neskončno hvaležna, da se ni zgodilo prej… 🙂
Na vrhu sva si dala duška in uživala dolgo, kot že dolgo ne 🙂 . Sprva v manjši družbi, kasneje čisto sama. Končno enkrat, da se v teh skoraj poletnih temperaturah ni mudilo odsmučat. Nevarnosti, da bi sonce v ves dan senčnem Šentanskem plazu preveč ojužilo sneg, namreč ni bilo prav nobene…
Če potegnem črto – vesela za tole smučarijo zelo, zelo. Še enkrat več se je izkazalo, da so bili moji strahovi odveč. In še enkrat več sem se po turi vprašala, le zakaj sva z njo toliko časa odlašala… 🙂
