Na Ojstrico s planine Podvežak

Lepi dnevi vedno vabijo v naravo. A zdi se mi, da lepi dnevi tik pred večdnevno kislobo in mokroto od vremena, še posebej, če se, kot tokrat, takšno stanje obeta za vikend, vabijo še močneje. Priznam, meni v takih primerih v glavi zazvonijo in zasvetijo alarmi vseh barv in začnem se obnašati skoraj, kot da bo konec sveta. Kot da gora po fronti ne bo več, kot da po dežju ne bo spet posijalo sonce in kot da je zdaj ravno še zadnja priložnost za eno lepo turo… V podzavesti seveda vem, da nič od tega ne drži, a opraviti en lep vzpon tik pred poslabšanjem vremena je eno tako posebno veselje in zadoščenje, da si ga privoščiva, če nama le čas dopušča. In tako sva jo v četrtek mahnila na Ojstrico (2350 m)…

Še nikoli prej nisva bila na njej, a glede na to, da se jo drži vzdevek »kraljica« Kamniško-Savinjskih Alp, že mora biti lepo tam gor, sva si mislila. Ime je bržkone dobila po ostri podobi, ki jo kaže obiskovalcem Robanovega kota, a tudi njena pojava, kot je videti z južne strani, s katere sva se midva povzpela nanjo, ni ravno od muh.   

Ravno toliko let je že minilo od našega prvega in hkrati tudi zadnjega obiska planinskega sveta nad planino Podvežak (1564 m), da sem že pozabila, kako doooolga in oviiinkasta cesta vodi do nje. Nisem posebej občutljiva, a vseeno mi je na nevemkateriže serpentini postalo miceno žal, da nisem z zajtrkom počakala do parkirišča pod planino. Moram pa vseeno priznati, da je vožnja do tja gor zdaj mnogo manj »prrreeetrrrreeesjiiivaaa« 😉 kot je bila, saj je cesta precej visoko asfaltirana, pa tudi delček makadama, ki je še ostal, je (bil vsaj tokrat) v povsem solidnem stanju.

Bil je dan, kot ga že dolgo ni bilo – sončen in jasen, z odlično vidljivostjo in temperaturami, ki so bile za hojo ravno pravšnje. Za vzpon sva izbrala pot po vzhodnem grebenu čez Malo Ojstrico, sestopila pa sva direktno na planino Korošica (1808 m).  Grebenska pot je bila nama zelo všečna in čudovito razgledna, komu z vrtoglavico bi na nekaj mestih znalo biti nelagodno. V zadnjem delu je ravno toliko »zanimiva«, da sva palice pripela na nahrbtnik in raje prijela za skalo ter sem pa tja za kakšen klin, ki je nastavljen v pomoč. Sestopna pot ni izpostavljena, je pa zato bolj polna grušča, na katerem je tudi potreben previden korak.

Da bi na povratku čim manj hodila po istih poteh kot na pristopu, sva se s planine Korošica povzpela na Prag (1910 m), nadaljevala do idiličnega jezerca Vodotočnik (1850 m), se (spet) vzpela na sedelce med Desko in Tolstim vrhom (ja, tudi to mi je šlo iz spomina, da je v teh »gor pa dol« koncih tudi takrat, ko sestopaš, treba večkrat navzgor) ter se potem končno spustila (zdaj pa res večinoma samo še navzdol) nazaj do Podvežaka. Tam sva se zadržala debelo uro. Pogovor z gospodarjem je bil prijeten in še pa še zanimiv, kislo mleko odlično, pivo pa je menda, čeravno ne ledeno mrzlo, ampak ohlajeno le na kletno temperaturo, tudi nadvse pasalo… 🙂