Kucer in skorajšnje srečanje z zverinicami iz Rezije

Tista zlajnana »daleč od oči, daleč od srca« za Rezijo pač ne velja. Vtisi ob vsakem obisku te malo zakotne in zato malo skrivnostne doline so tako nepopisno lepi, da zlepa ne zbledijo. Kaj šele, da bi šli v pozabo. Tudi če od enega do drugega obiska mine precej časa. In ponavadi je tako, da enega potepanja še konec ni, ko se v glavi že iskri od idej in želja kam naslednjič…  

Krožna pot in širen razgled sta v zvezi s hribi dva aduta, na katera »padem« in na katera me je zlahka dobiti. In Kucer, po italijansko Monte Cuzzer, ima oboje. In sva šla…

Naredila sva krog iz kraja Tigo v nasprotni smeri urinega kazalca. Če imate večjo strmino raje pri vzponu kot pri sestopu, potem naredite obratno. Samo ne me kregat, da nisem povedala, da je pot 707 strma. Precej. Zelo. Ali pa se je samo meni pri hoji navzdol zdela taka. Vsekakor sem se nekajkrat počutila kot da sem na prostem padu… 😉 . In skromna višina vrha (1462 m) naj vas ne zavede. Tudi izhodišče namreč ni prav visoko… 😉           

Če sva na najinih dosedanjih rezijanskih poteh bolj kot ne poslušala tišino šepetati, jo je tokrat preglasilo šumenje Črnega potoka (Rio Nero), po čigar divji in slikoviti soteski sva se vzpenjala dobršen kos poti. Ja, voda… veliko vode. To je še nekaj, po čemer merim lepoto poti. Karkoli že je, naj bo reka, jezero, ribnik, slap ali čisto navaden potoček, naredi pot v mojih očeh še za dva razreda lepšo in mikavnejšo. Kar nisem se mogla ločiti od številnih tolmunov in korit, od slapov, ki razpenjeni padajo čez skalne skoke, od malih brzic, ki se trkljajo čez prodnate pragove in od smaragdno zelenih lagun, ki mirno in tiho ležijo ujete med mogočne skalne balvane. Paša za oči in balzam za dušo.

Ko pa sva se končno le dvignila visoko nad sotesko in je glas bučanja vode pojemal in ostajal nekje globoko spodaj in ko je ravno tišina gozda začela božati ušesa, se je nenadoma iz smeri, v katero sva bila namenjena, pojavil neke drugačne vrste zvok. Sprva je bil tako zelo oddaljen, da se mi je zdelo, da se mi najbrž samo zdi, da nekaj slišim. Ampak tisto nekaj se je oglašalo vedno znova. In začelo se mi je zdeti, da pa le ni to, da se mi samo zdi 🙂 . In mi ni dalo miru. In sem se ustavila, nastavila prst na usta in še mojega dragega prosila, naj prisluhne. »Ah, to so samo krave,« je rekel. No ja, če bi mi to rekel kdo drug, bi mu že povedala svoje. Saj nisem od včeraj in tudi blond nisem in če kaj vem o kravah, potem vem to, da mukajo, ne pa … hm, krulijo?! Pa saj vem, da me je hotel samo pomiriti, a pri tem še sam ni mogel skriti malce nelagodja. In ko me je sicer v smehu vprašal, kako mi gre kaj plezanje na drevo, mi je postalo jasno, na kaj meri. V trenutku se mi je v mislih odvrtel uvodni prizor iz filma »Osem krogov in pol« in moj pritisk in srčni utrip sta poletela v nebo. Prisežem, da sem si prvič od kar hodim v hribe in od kar sem okusila čar samotnih poti, zaželela, da bi se vendarle pojavil še kdo kje. Ali pa še bolje, kar ena cela skupina. Pa seveda ni bilo nikjer nikogar, edino tisti glasovi so bili vedno glasnejši in vedno bližje. Ko sva kmalu zatem zagledala streho zavetišča na opuščeni planini, sem si malo oddahnila. Še malo bolj pa potem, ko sem ugotovila, da je odklenjeno 🙂 . Vstopila sva, se povzpela po stopnicah v zgornje nadstropje, odprla okno in gledala v smer, od koder je prihajalo oglašanje. Bilo je že čisto razločno in postalo nama je jasno, da so nedaleč stran divje svinje. Slišati je bilo, da jih je več. Nekajkrat se nama je zazdelo, da morajo biti že čisto blizu, a videti se niso dale. Meni je bilo kar prav… 🙂 . Še danes mi namreč ni jasno, kako bi se zadeva razpletla, če bi v resnici »pripujsale« na planino… Ko so se glasovi v nekem trenutku malo oddaljili, sva zapustila »prizorišče« in v nasprotju z najinimi siceršnjimi manirami precej »glasno« in ne preveč počasi nadaljevala pot. Verjetno je bila mogočna skalna pregrada Muzcev kriva za to, da je kruljenje odmevalo in nama sem pa tja prihajalo na ušesa še vso pot do vrha. Šele ko sva začela sestopati na drugo stran proti vasi Gost, je dokončno potihnilo. Zdaj ugotavljava, da edino kakšna fotka zverinic manjka v celi tej dogodivščini, ampak nama bo tudi brez nje za vedno ostala v spominu… 🙂