Kako je ta vrh (po italijansko Cima di Terrarossa) dobil tako »hudo« ime ne vem. Morda po najdaljšem ozebniku v Julijskih Alpah, Hude Police imenovanem (canalone Huda Paliza), ki skoraj navpično prereže severno ostenje gore? Morda po svoji res »špikasti« podobi, s kakršno se nam kaže, če nanj pogledamo iz doline Zajzere? Res ne vem. Ampak z udobnim južnim pristopom s planine Pecol, do katere se pripeljemo po šest kilometrov dolgi asfaltirani cesti s sedla V Žlebeh (po italijansko Sella Nevea), ime gotovo nima prav nič skupnega. Povem zato, da ne bi koga že naslov prispevka odvrnil od misli, da bi se kdaj morda povzpel tja gor. Kajti kar nekaj znancev je bilo ravno zaradi “hudih polic” v imenu čisto prepričanih, da to pa že ni za njih. In kar nekaj jih leta nazaj ni moglo razumeti, kako da sva najini punci, ena takrat še niti najstnica ni bila, peljala na tako »hudo« turo. No, tisti, ki so kasneje le zbrali pogum in si upali gor, so me potem klicali, zakaj vendar nisem že prej povedala, da je tam tako čudovito in pot tako enostavna. Hja, saj sem, večkrat, pa mi niso verjeli, dokler se niso sami prepričali… 🙂
Običajen pristop je res primeren za vsakogar, ki zmore premagati slab kilometer v višino. Kako hitro to kdo stori sploh ni pomembno. Ker na tej poti res ni da bi človek hitel. Postanki so običajno pogostejši kot na kakšni drugi turi. Če nič drugega, pozornost nenehno kradejo rogati lepotci. Zaradi njih še otroci čisto pozabijo vprašati koliko časa je še do vrha. Preverjeno 🙂 . Široka mulatjera tako nedvoumno ter v varnih in zložnih okljukih vodi proti vrhu, da furlanski markacisti niti niso izgubljali časa z risanjem markacij. So pa označili razpotja, na katerih se od naše poti odcepijo tiste zahtevnejše, bodisi na zahod proti Montažu ali na vzhod proti ostalim Špikom v verigi.
Midva sva danes vzpon na Špik Hude police opravila malo drugače kot običajno. Predvsem zato, ker nama malo »težavic« na poti popestri turo in še posebej zato, ker imava rada krožne poti. Ko sva ta krog naredila prvič leto in pol nazaj, sem mu v svojih spominih dala naslov »Klasika nad Pecolom na neklasičen način«. Kmalu nad kočo Brazza sva v enem levem ovinku mulatjere odvila desno oziroma bolje rečeno naravnost navzgor proti Škrbini nad Tratico (Forca de lis Sieris). Možica na odcepu letos ni bilo več, poležane trave pa nakazujejo, da sem pa tja kdo le zaide v to smer. Steza je bila tistega novembrskega dne, ko sva prvič hodila tu, bolje sledljiva, zdaj se sem pa tja izgubi v bujnem rastju. Razen tega, da se »pot« občasno postavi precej pokonci, da je treba tu pa tam prijeti za skalo in da je kakšna polička močno, močno ozka in izpostavljena, večjih težav ni. Da je treba na strmih travah in skrotju zelo paziti, se pa ve. Še toliko bolj, če je še vse mokro od jutranje rose, kot je bilo danes. S škrbine, na katero se izteče (ali pa začne) čudovito prečenje Poliških špikov po poti Ceria – Merlone (bo treba spet enkrat po njej, ker je res lepa), sva nadaljevala po udobni in označeni poti do vrha, sestopila pa po običajni nazaj na planino.
Na dan, ko so napovedali začetek hudega vročinskega vala, se je izbira ture izkazala za več kot odlično. S hojo sva pričela nekaj čez sedmo zjutraj in že na planini močno prehitela sonce. Ujelo naju je šele na škrbini, tako, da sva glavni del vzpona opravila v hladu in senci. Da vremenarji niso pretiravali z napovedjo visokih temperatur sva prav zares občutila šele proti koncu sestopa, ko sva imela zadnje pol ure občutek, kot da se spuščava v en ogromen, vroč kotel. Montaževa visoka planota se je zdela kot izumrla. Motor traktorja je že nekaj časa nazaj utihnil, kravjega mukanja tudi ni bilo več slišati in niti enega samega svizca ni bilo na spregled. Ah seveda, siesto imajo vsi, kaj pa drugega, sva se spomnila 😉 . Tudi parkirišče se je počasi praznilo, edino eden se je našel, ki se je v tisti vročini šele pripeljal in kmalu za tem z nahrbtnikom na ramah zastavil korak tja gor nekam. Hm, no ja, kakor komu drago, sva si mislila, rekla pa nič. Le še usedla sva se v prezračen in prijetno ohlajen avto (oh, kako je pasalo 🙂 ) in odovinkala v dolino… 🙂
12 komentarjev
Prava poslastica tale Špik Hude police v tej poletni sparini….. , predvsem za tiste, ki se ob teh temperaturah najraje malo skrijemo doma…. in občudujemo gorske lepote skozi take zgodbe, kot je tale. Hvala, Brigita, za to.
Hvala, Alenka tebi, da si se oglasila. Tudi midva se zdaj bolj drživa v senci in “šparava z baterijami”, da bodo zdržale do naslednjega “polnjenja” tam gor nekje… 🙂
Krasno besedilo. In slike seveda. 😉 Tudi midva sva se ta dan potepala tam gor; oba prvič v teh koncih, ki so naju začarali in kot v vašem prispevku z veliiiiko postanki za občudovanje flore in favne. Srečno!
Hvala, Kristina. Se mi zdi, da smo se srečali, kakšne četrt ure pod vrhom? Sta rekla, da sta malo bolj pozno začela in da je ob poti toooliko lepega za videt… 🙂
Ja, ja, to sva bila midva. 🙂 In vašega odziva, povsem drugačnega od tistih, ki po navadi le hitijo na vrh, ne bom nikoli pozabila. Dan je dolg… ?
🙂
Iz planinske literature poznam, v “praksi” se pa tu gori še nisem preskusil, čeprav sem se tod blizu že klatil, pa nas je hud dež odgnal. Lep prikaz, ampak na kraju samem je verjetno tisto pravo doživetje, občutje in počutje.
Miro, drži. Naj fotografije še tako lepo uspejo, vedno je tako, da je “v živo” še veliko lepše.
v gorah je čudovito ampak pa vendar je doma najlepše
Seveda, zato se pa z gora vedno znova vračava nazaj domov… in potem vedno znova spet nazaj v gore, ki so nama kot drugi dom… 🙂
Hallo Brigita ,
Eine wunderschöne Landschaft , seltene Tiere und eine Blumenpracht , danke dafür ;
Gruß Seip
Danke schön… aber glaub mir, dass es an Ort und Stelle alles noch viel schöner aussieht als auf den Bildern… 🙂