Letošnjega novembra me je tu pa tam kdo od znancev pobaral, kako mi gre prenašanje vse te moče in vlage in sivine, ki jo je bilo prejšnji mesec res nadpovprečno veliko… Hja, ne vem, če verjamete, ampak jaz imam dež prav rada. Ne spravi me v slabo voljo, zaradi njega nisem tečna (lahko potrdi moj možiček 🙂 ) in se ne pritožujem. Ravno nasprotno. Še sama ne vem, kako to, ampak kadar dežuje, ponavadi pokam od ene posebne vrste energije in postorim »vraga in pol«…službenih in domačih stvari… marsikaj za nazaj, vse za sproti in malo tudi za naprej, tako, da imam potem »v dobrem« kak prost dan tudi med tednom. Vmes pa se seveda po malem ves čas veselim dneva, ko bo spet posijalo sonce in bova šla nekam v naravo…
Prejšnji teden v četrtek, dan pred Miklavžem, naju je vleklo na sneg. Ker je novembra res veliko pošiljko snega dobilo v glavnem le visokogorje, Kredarica celo rekordno višino za ta čas, sva vedela, da je treba nekam precej visoko. Kar nekaj ciljev sva imela v mislih, na koncu sva izbrala Stol. Vožnja iz prestolnice do izhodišča ni dolga, razgledi so preverjeno čudoviti in njegova višina je obetala, da se bova skoraj zagotovo povzpela nad mejo napovedane nizke oblačnosti. In res je bilo tako… 🙂
Sonce naju je obsijalo že pri Valvazorjevem domu, kjer sva parkirala. Za hojo sva izbrala nekoliko krajšo, a strmejšo Žirovniško pot. Prvi približno dve tretjini poti sta bili taki, ki jih nekako ne maram. »Ne tič, ne miš« rečem temu. Malo snežnega poprha, poledeneli stopi (kot nalašč seveda najbolj drseči ravno na najbolj strmih delih), vmes kak meter kopnega, pa spet ledeno. No, potem pa je vendarle prišlo tisto pravo… že visoko nad Prižn’co sva kar naenkrat zakorakala v konkretno debelo snežno odejo, ki je potem trajala in se le še debelila vse do vrha. S popolno zimsko opremo sva vse strmine na gor in na dol zmogla brez skrbi, vmes pa držala pesti za lahkomiselneža, ki sva ga srečala na najbolj strmem delu in je med najinim vzponom že sestopal, obut kot bi šel na Šmarno goro. Nič kaj sproščen ni bil videti, korak mu je bil počasen in negotov in ves čas je napeto preverjal ali bodo tisti miceni zobčki na »ketn’cah« prijeli ali ne… 🙁 Že res, da je zimski vzpon na Stol v vodnikih okarakteriziran kot »nezahtevna snežna tura«, a jo kljub temu ni za podcenjevati in se jo lotevati brez ustrezne opreme. Morda je pomenljivo dejstvo, da je ravno smrtna nesreča na južnih pobočjih Stola daljnega aprila 1912 privedla do spoznanja o potrebah gorskega reševanja na Slovenskem in gotovo vsaj delno botrovala ustanovitvi prve gorske reševalne postaje pri nas dva meseca kasneje v Kranjski Gori.
Drugi obiskovalci Stola so bili tisti dan ali bolj jutranji ali pa popoldanski, tako, da sva bila sredi dneva na vrhu čisto sama, še kavke niso nič priletele na malico. Dolgo sva posedala in prav nič se nama ni ne mudilo, ne hotelo nazaj pod oblake. Razgledi so bili izjemni in sonce je sijalo s tako močjo, da sva na trenutke pomislila, da je tako, kot da bi bila na turi enkrat pozno aprila, ne pa v začetku decembra. Tudi če bi se prejšnji mesec še tako jezila na ves oni dež in mokroto, bi tisti dan na vrhu Stola vremenu zlahka podelila vse odpustke za nazaj, tako lepo je bilo… 🙂
10 komentarjev
Božansko!
Majda, res je bilo… 🙂
Kako lahko ljudje živijo v taki megli
Terezija in Rudi
😉 🙂
Za fotografije, za komentarje, ki niso ne prekratki in ne predolgi, a povedo vse. Za ljubezen do narave in gora, ki jih nikoli ne bomo zmogli prehoditi niti v lastni domovini, ki jo deliš z nami- pet zvezdic !!!
Najlepša hvala… 🙂
Vedno vredno branja in odpiranja slik, četudi gre za vrh, za katerega misliš, da vse poglede že itak poznaš. Pa se vedno najde pogled, ki si ga na novo odkrila.
Res lepo.
lpM
Hvala Mari. Tudi sama vedno, ko kak vrh obiščem ponovno, ali celo že tretjič ali četrtič, ugotavljam, da se mi vedno predstavi na malo drugačen način… kar tudi ponovne obiske dela zanimive in nič dolgočasne.
Spoštovana gospa Gita, meni taki podvigi niso več v domeni (80 let), ampak izredno uživam, ko spremljam vaše fotobloge, ki me vračajo nazaj v mladost, ko sem si lahko privoščil take podvige. Obilo užitkov, sreče na poti in lepega vremena vam želim, Miro.
Lepa hvala.