Velika Baba in Skutnik nad Rezijo

V prijetno svežem jutru ubirava korake s planine Kot proti že od daleč vidnemu bivaku pod Mulcem. Na približno polovici poti se mi v nekem trenutku zazdi, da je že tako ali tako senčna pot za kratek hip postala še za odtenek temačnejša. Kot da bi nekdo nad mano odvzel kanček svetlobe. Pogledam v nebo in ga zagledam. Nekoga z ogromnimi krili. Pomislim, da je verjetno orel, prepričana pa nisem. Tako visoko se je dvignil, da ne uspem dobro videti. Spremljam ga z očmi in za vsak slučaj pripravim fotoaparat. Nekajkrat še zaokroži nad nama, potem pa se spusti in sede na ogromen balvan nekaj deset metrov levo od poti. In ko tja usmerim pogled, skoraj preneham dihati. Ne morem verjeti! Na tistem balvanu jih sedi  … eden, dva… pet… osem… deset, enajst… naprej nisem štela… Zdaj dobro vidim, da niso orli, pač pa beloglavi jastrebi. Kakšen prizor! Ne dajejo vtisa, da so naju opazili. Čisto mirno sedijo in si čistijo perje. Poskušava fotografirat, pa nama je kmalu jasno, da bo lepši spomin kot na fotkah ostal v mislih. Svetlobe je premalo, zoom-a na aparatu tudi, stojala nimava, bližje pa ne hodiva, da jih ne bi vznemirjala…

So doživetja, za katera tako rekoč veš, da so neponovljiva. Tole zgornje, ki se je med turo na Veliko Babo in Skutnik nad Rezijo zgodilo dobrih sedem let nazaj, je že eno takih. A mene je vsa ta leta, ki so vmes minila, kljub zavedanju, da vnovičnega srečanja skoraj zagotovo ne bo, vseeno še enkrat vleklo na točno to pot. Tisti »kaj pa če…« je v podzavesti čisto potiho, a vztrajno odzvanjal…

Tokrat razen treh gamsov ter nekaj kavk in planinskih pevk nisva srečala žive duše. Razen na planini Kot (Malga Coot), seveda. Krave so še na paši, med njihovo mukanje in cingljanje zvoncev se je v jutranjih urah kar naprej mešal zvok jelenjega rukanja iz bližnjega gozda in naju spremljal še dobršen del poti.

Še ena stvar je s prve ture ostala globoko zasidrana v spomin, predvsem mojemu dragemu. Ko sva takrat v precej hudi poletni vročini sestopila na planino, sva se ustavila v planšariji. Lačna nisva bila, žejna pa zelo in to, da sva naročila pivo, je bilo tako rekoč samo po sebi umevno. No, ko so nama postregli toplega, naju je žeja skoraj sama od sebe minila. Da nisva edina s to izkušnjo sva ugotovila, ko sva istega leta brala zapis s ture celjskih planincev, ki je v šali navajal, da so se na tej isti planini tudi oni »podprli« s toplim pivom… No, tokrat je Matijevo budno oko že zjutraj ob prihodu zaznalo, da so po novem na strehi planšarije nameščeni solarni paneli, ki jih sedem let nazaj še ni bilo. In možgani so hitro sprocesirali, da to pomeni elektriko in bog daj tudi ledeno mrzlo pivo na povratku. In res je bilo! 🙂 In če vas kdaj pot zanese tja gor, vam prišepnem, da je tudi frika s polento božanska… 🙂

No, pa da ne bom govorila le o spominih. Tudi ponovitvena tura preteklo soboto je bila nadvse lepa. Dan je bil krasen, ozračje precej bolj čisto kot prvič in šele tokrat sva z Velike Babe pravzaprav videla vse, kar se z nje videti da… na severu Kaninsko pogorje, na vzhodu verigo naših najvišjih ta domačih, Julijcev seveda, na zahodu najvišje vrhove Karnijskih Alp in prvake Dolomitov, na jugu pa je pogled prek dolgih grebenov Skutnika, Muzcev in Stola odplaval vse do morja…

Še nekaj je lepega pri tej turi. Vsak si jo lahko malo prikroji po svoji meri. Tisti, ki imate radi bolj »pikantno«, si jo lahko dodatno »začinite« še z vzponom ali sestopom prek Male Babe, tisti pa, ki se vam opisani vzpon zdi prenaporen, pa lahko Veliko Babo mirno izpustite in že kar pri bivaku obrnete proti Skutniku. Ravno tako boste naredili čudovit krog in če boste pri tem ulovili tako lep dan, kot sva ga midva, boste za razglede v primerjavi z nama komaj kaj prikrajšani… 🙂