Sva si rekla, da tako čudovito jasnemu in sončnemu prazničnemu dnevu pa že pritiče ena praznično lepa turca. Ne nujno eminentna po višini in dolžini, obvezno pa razkošna po svoji slikovitosti, širnih razgledih in barvitosti (prvo)majskega cvetja. In še ta pogoj sva dodala, da pod nogami po zadnjih padavinah ne sme (po možnosti) nič čmokati – ne blato, ne novozapadli sneg…
In sva potegnila iz rokava eno lepo krožno, ki pelje mimo slovenske naravne znamenitosti – Otliškega okna. Nedavno nazaj sva jo »preplonkala« in jo dala na čakanje, a le dotlej, ko bo rob Trnovske planote pomladno ozelenel in bodo na njem poleg vsega ostalega vzcveteli še lepi jegliči, ki to že tako lepo pot le še polepšajo. In to se je zdaj končno zgodilo…
Po »znanstveni« razlagi je Otliško okno kraški pojav, ki je nastal s pomočjo vode, po legendi ga je ustvaril hudič s svojim rogom potem, ko je neuspešno poskusil dvigniti Čaven in se polastiti zaklada pod njim. Ne glede na to, čemu človek verjame – Otliško okno je v vsakem primeru vredno obiska. Najbolj »pohodniško« naravnana pot do njega je tista, ki se začne pri izviru reke Hubelj. Ta nama je bila že znana, saj sva po njej hodila tri leta nazaj. V spominu je ostala kot lepa in nič kaj naporna. Še vedno je taka. Kanček slikovitosti ji doda še Malo Otliško okno mimo katerega gremo ter manj običajen pogled na večje okno z južne, vipavske strani. Otliško okno je zares impresivno. Morda malo manj, če ga gledate od daleč, a če se spustite nižje, skoraj do roba, je občutek veličasten in pogled skozenj zelo lep…
Od okna naprej sva hodila proti vzhodu po pešpoti »Po robu« imenovani. Ker poteka po trasi Slovenske planinske poti (transverzale), je ves čas dobro označena. Odcep za bližnji Sinji vrh sva za razliko od prvič ignorirala in se prav z lahkim srcem odpovedala nadležnemu »klofanju« asfalta in pričakovani gneči okoli tamkajšnjega gostišča. Večina pohodnikov, ki sva jih srečevala v okolici okna, je namreč zavila ravno tja gor, midva pa sva med nadaljevanjem poti srečala komaj še koga. In to nadaljevanje, ki je bilo za naju novo, je bilo prekrasno. Malo gor in malo dol, malo po travnikih in malo skozi gozd, ves čas pa med pisanim cvetjem in s čudovitim razgledom na zeleno Vipavsko dolino.
Po prehojenih približno štirih kilometrih od okna, sva pri kamnitem znamenju zavila v dolino. Potka je prav lepo uhojena, ni pa označena. Namig avtorice »da se je držala desne«, je bil v pomoč. Enako opomba, »da ko enkrat vmes prideš na markirano pot, ji ne smeš slediti prav v dolino«, ker bi te v tem primeru čakalo pešakanje nazaj v hrib na izhodišče. Ona se je menda vmes »malo posvetovala z aplikacijami«, midva, ki teh novotarij (še kar) nimava (pa bi včasih prav prišle), pa z najinima noskoma. 😉 Ki sta se odlično odrezala! 🙂 Na treh razpotjih sva vendarle izbrala nadaljevanje v levo. Prvič potem, ko je desna pot po nekaj deset metrih postala le še za čevelj široka in vse bolj zaraščena in se je nekam sumljivo vzpenjala namesto spuščala, drugič potem, ko se je širok desni kolovoz kar naenkrat končal in tretjič, ko sva nedaleč naprej od daljnovoda, pod katerim sva šla, točno pod nama zaslišala bučanje izvira Hublja. Prinavigirala sva točno nazaj na izhodišče… 🙂
Prehoditi celotno pot »Po robu« od Predmeje do Cola ali obratno je sicer še vedno na seznamu želja, a je bila tokratna tura njen tako zelo lep približek, da oni prvi nič kaj dobro ne kaže, da bi bila kaj kmalu uresničena… 😉 🙂
Naj za konec dodam samo še namig za vse, ki morebiti niste ravno pohodniško razpoloženi, a bi si Otliško okno vseeno radi ogledali. Najbližje izhodišče zanj je vas Otlica, od koder vas do njega čaka le kakšne pol ure prijetnega sprehoda. Med potjo pa le ne spreglejte še odcepa h kamniti spirali, polžu po domače, ki je od svojega nastanka pred petnajstimi leti pa do danes postal že prava lokalna znamenitost.
