Tegale sva pa odlagala in prelagala in na stran dajala že čisto predolgo. Tudi v petek ni bil ravno prva izbira, a je zaradi krajše vožnje do izhodišča naposled dobil prednost… 🙂
Na Grlovec (Ferlacher Horn, 1840 m), ki velja za hišno goro Borovelj, vodi veliko poti. Midva sva izbrala tisto, ki se začne malo za prvim tunelom po tem, ko se prek mejnega prehoda Ljubelj spustimo na avstrijsko stran. Nisva parkirala pri »nemškem Petru« (Deutscher Peter), kot priporoča opis (nasploh če je le mogoče nikoli ne parkirava pri gostiščih, če ne nameravava tam tudi pustiti kakšnega evra), pač pa na manjšem parkirišču na nasprotni strani ceste le malo naprej od smernih tabel za začetek poti.
Da je pot na Grlovec kaj močno slikovita, težko trdim. Je pa lepo speljana, odlično označena in več kot očitno tudi redno in skrbno vzdrževana. Tako rekoč skoraj do vrha poteka po gozdu, kar pomeni, da tudi razgledna ni kaj prida. Ampak, ko pa stopiš na sam vrh…!!! Njegova 360-stopinjska panorama se ni zaman znašla v zbirki štiriindvajsetih karavanških. Četudi misliš, da točno veš, kaj te tam gor čaka, te tisto, kar zagledaš, pusti brez besed. Vsaj naju je… In če me je še vso pot navzgor malo »grickalo«, da bi na tako zelo prelesten dan pa vseeno morala izbrati kaj bolj »imenitnega«, sem na vrhu vedela, da sva se prav odločila. Ta dan pač prav nobena malenkost, ki se s tega razglednika vidi, najinim očem ni ostala skrita… 🙂
4 komentarji
Lepo. Kot radi rečemo, da je pri sosedih vse lepše in dobro, tokrat ne drži. Je lepo, a naša stran tokrat nosi zastavo.
Majda, jaz rada rečem, da je treba včasih k sosedom, da vidimo, kako lepo imamo v domačih logih. So mi pa izleti prek meje ljubi za širjenje obzorja in spoznavanje novih krajev… 🙂
Pozdravljena GITA,
Meni so lepi ti konci na senčni strani Karavank. Tudi Grlovec gledam že nekaj časa, še Jožeta moram navdušiti. V zadnjem času sem kar dostikrat na tej strani, prej praktično nikoli.
Drugače je pa vedno tako, da moraš skozi gozd in ni razgledov, so pa običajno zgoraj poplačani. Pa gamse sta videla, kaj želiš še več. Pa mir in tišina, waw.
Si me navdušila.
Kam pa naslednjič?
lpM
Mari, sem vesela, da sem te navdušila. Kam naslednjič, je pa težko vprašanje… 🙂 Do sobote je še daleč, idej oziroma želja pa za nekaj sobot… 🙂 😉